Southern Lord, 2015

Spremnega besedila  tokratnemu RŠ koncertu se lotevamo točno dva tedna pred napovedanim nastopom Sunn v ljubljanskem Kinu Šiška,  na paleti pa imamo njihov lanski koncert iz dvorane Heimathafen v berlinskem Neuköllnu. Tam je tistikrat nastopila četverica v polnokrvni sestavi Stephen O'Malley, Greg Anderson, Attila Csihar in Tos Nieuwenhuizen, obisk katere se nam vsaj po promocijski fotki sodeč obeta tudi na prihajajočem ljubljanskem koncertu. Uf!

Sunn in (vsaj) protagonistoma Andersonu in O'Malleyju v različnih postavah na Radiu Študent pravzaprav ne manjka pozornosti, sloves pa sta si na začetku kariere gradila zlasti kot zagreta spremljevalca metalskega in tudi grungerskega podpodja ter hkrati eksperimentatorja na področju nepopustljive kitarske resonance. V zvezi z njunim glasbenim delovanjem kot Sunn se je dolgo časa uporabljal izraz drone metal, pozneje pa vedno bolj le še drone. Žanr, pod katerega spada vse in nič in ob katerem nas lahko upravičeno malo zmrazi. A k sreči ta ubogi označevalec najbolj suvereno zastopajo ravno današnja imena, ki jih niti napihnjene piarovske krilatice ne morejo zares postaviti v napačno luč.

Bendi velikokrat koncertirajo tako, da se na odre spravijo takrat, ko promovirajo svoj aktualni material. Sunn tega že nekaj časa ne počnejo več oziroma jim pač ni treba, kljub temu pa so bili lansko leto deležni verjetno več pozornosti in zanimanja najrazličnejših krogov poslušalcev kot kdajkoli prej. Prvi vtis o tem, da so dosegli morda že kar nepričakovane publike, smo lani najprej dobili ob obisku festivala Brutal Assault, ki ga večinoma preplavljajo črne metalske majice, ob njihovem nastopu pa smo pod odrom vendarle ugledali tudi kake hipsterske naočnike in majice bendov, s katerih se niso bleščali zgolj Iron Maiden. Da se jim je na odru pridružil ekstravagantni Attila Csihar, ki je še dan prej na sosednjem odru divjal z Mayhem, bizarnost te nenadne naklonjenosti do Sunn samo še utrdi. 

Z Brutal Assaulta smo Sunn sledili v Berlin, kjer sta Anderson in O'Malley najprej nastopila v duetu, večer za tem pa ponovno kot četvorka. Sunn v dvoje sicer prav nič ne manjka, saj se ta osnovna postava še toliko bolj napaja z, recimo temu, budističnimi pristopi in pozornostjo ter usmerjanjem poslušanja k najdrobnejšim detajlom zvočnosti. Skratka, vse, kar smo na tem radiu že kdaj povedali glede Sunn v živo, velja tudi za oba berlinska nastopa. A medtem ko O'Malley in Anderson v dvoje resnično ne pustita fokusa za nič drugega, kot so nadrobnosti zvočne materije, dobi nastop četverice še en dodatni pripovedni lok, ki ga pelje zlasti Attilov dobro naštudirani skupek nadvse impresivnih kostumov, vokalizacij in skorajda gledališkega perfomansa. Približno take Sunn pričakujemo v Kinu Šiška čez 14 dni in take bomo slišali tudi nocoj.

Živih dogodkov nasploh, zlasti pa koncertov Sunn sicer res ne gre primerjati z reprodukcijo predvajanega zvoka, saj posnetek na noben način ne zajame fizičnega dotika te dodelane zvočne gmote, edinega elementa, ki ga lahko zares pričakujete na odru Kina Šiška čez štirinajst dni. Če je vse prav na svetu, bo vse ostalo zavito v meglo. Kljub temu, da gre torej za bolj jalov poskus tega, da radijskemu ušesu približamo to živo izkušnjo, naj vendarle zaključimo s pozivom: napravo, prek katere nas spremljate, pripravite do skrajnih meja glasnosti in užijte odzvokovanje dolgih not dveh grobo uglašenih kitar v prepletu z grlenimi pripovedmi.