Elektra / Doors Music Company / Rhino, ‎2012

Po svoje legendarni koncert znamenite ameriške četverice psihedeličnega rocka šestdesetih ima določene slabe in dobre strani. Dobra stran je zagotovo ta, da ujame bend v njegovi mladostniški fazi, ki je še niso načele klasične bolezni rock zvezd, kot na primer nezmožnost sprejemati spektakelske zahteve občinstva in glasbene industrije, ter posledično kastriranost uporniške poze hipijske generacije. Slabe strani pa ne pripisujemo na primer anekdotičnemu vzpenjanju zatripanega Jimija, ki presenetljivo kontrolirano in počasi drsi v svet trenutnih dozdevkov, pač pa kar prizorišču Hollywood Bowl.

To je bilo nekakšen fetiš zasedb na poti proti nenadejanemu uspehu in četverica se je kanila za svoj nastop prav posebej potruditi. Ne le da si je za to priložnost privoščila celo kakšno vajo več, potrudili so se tudi pri zvočnih rekvizitih in za spomin nastop še posneli. Če je prvotni namen odigrati še posebej glasen koncert oklestil menedžment prizorišča na nekaj osnovnih ojačevalcev, pa je posnetek dolga leta krožil med feni in skoraj dvajset let kasneje izšel v zaradi tehničnih težav pri snemanju močno okleščeni verziji. Kar bomo slišali nocoj kot koncert na prizorišču Bowl, je tako v resnici šele naknadna rekonstrukcija nastopa, za katero pa so se posebej potrudili izdajatelji novega, predlani izdanega posnetka. Ta tako vključuje doslej neizdane dele koncerta, natančneje komade Hello, I Love You, The WASP in Spanish Caravan ter obnovljene in dopolnjene verzije nekaterih drugih. Ob pomoči tehnologije, s katero je producent manjkajoče dele Morrisonovega vokala nadomestil z materialom iz drugih koncertnih posnetkov. Kar se tako kiti z naslovom Live at the Bowl, je tako v resnici več kot le posnetek nastopa iz daljnega leta 1968 – prej gre za tako rekoč ultimativni koncertni posnetek the Doors. 

Mimo cinizma pa je treba poudariti, da kalifornijska četverica tu ne zveni kot inštrumentalna spremljava ekscentričnega in tedaj kot pesnika ne povsem pripoznanega fotogeničnega frontmana, pač pa predvsem kot bend, ki ob psihedeličnem pridihu vendarle močno korenini v bluesu. Tako je na pričujočem posnetku sicer mogoče pogrešati Jimove pesniške dramaturgije, sicer dragocene iz drugih razlogov. Namesto tega pa bend zazveni kot celota, ki jo v lirskih When the Music's Over ali obvezno zaključnem The End frontman oplemeniti s spontanimi, predvsem humornimi domislicami in še pristnim vzklikom zahteve po svetu – zdaj! Na drugi strani slišimo pesmice, kot je tedaj še neizdana Hello I Love You, v svojem polnem zamahu in brez zavlačevanja, ali obvezni Medley z vodilno Dixonovo Backdoor Man z logičnim prehajanjem v druge pesmice. Pregovor, po katerem bendu šele po doseženih uspehih preostane penzionersko nažiranje in igranje bluza, je tako postavljen na glavo, saj tudi pesnitve kralja kuščarjev, ki jih je tu le za vzorec, zvenijo še hrapavo in surovo. Inštrumentalna trojica lani umrlega klaviaturista Manzareka, bobnarja Densmora in dostikrat prezrtega kitarista Kriegerja pa se tudi pri slednjih izkaže kot motor rahlo zasanjanega blues-rocka kalifornijske četverice.

Nekoliko napihnjena ponovna izdaja celotnega koncerta The Doors izpred skoraj pol stoletja tako uspe pred sodobna poslušalca in poslušalko oživiti nekaj kvalitet tega benda, pri čemer je, še enkrat, največja kvaliteta prav v njegovem neokrnjenem kolektivnem zagonu.