Third Man, 2012

Današnji RŠ Koncert namenjamo skupini The Raconteurs in njihovemu posnetku koncerta iz leta 2008, ko so na Montreux Jazz festivalu predstavljali svojo drugo ploščo z naslovom Consolers of the Lonely. Leta 2005 sta Jack White in Brendan Benson napisala pesem Steady as She Goes. Ko sta se pridružila še Jack Lawrence in Patrick Keeler  iz zasedbe The Greenhornes, se je formirala zasedba The Raconteurs in leta 2006 so izdali prvo ploščo Broken Boy Soldiers. Benda se je oprijel termin superskupina, saj so ga sestavljali člani iz različnih dobro uveljavljenih zasedb. Ta oznaka lahko bolj kot na resno skupino nakazuje na točno usmerjeni projekt. Za Detroit, kjer so The Raconteurs nastali, pa je značilno, da člani različnih bendov med seboj pogosto sodelujejo in se združujejo v raznorazne skupine. The Racounteurs so torej združili pristni navdih in ustvarjalna energija, zato skupine ne gre jemati kot kratkoročni projekt superskupine, ampak kot ustvarjalno tvorbo združenih glasbenikov. To je potrdila še izdaja drugega albuma Conselors of the Lonely leta 2008.

The Raconteurs so nastali torej po skupni ideji in energiji in vsebujejo tisto nadvse potrebno pristnost, ki se v rockerski glasbi kaže v kitarskih duelih, izmenjavajočih  se vokalih ter sočni  ritemski sekciji. Na Montreux Jazz festivalu so se tako predstavili kot gibljiv bend, ki skupaj diha in ustvarja širok glasbeni razpon. Lahko so hitri in ostro neposredni, kot na primer v prvih dveh pesmih Consoler of the Lonely ter Hold Up. Eksplozivnemu in hitremu začetku pa sledi nasprotje v čudoviti klavirski pesmi You Don't Unerstand Me. S tem se že v prvih treh pesmih ustvari širok in raznolik prostor, znotraj katerega se vsak od glasbenikov, predvsem pa Jack White in Brendan Benson, lahko prosto giba in širi zvok. Tako se dostikrat zazdi, da zasedba diha skozi ena, skupna pljuča in črpa navdih iz obsežne kitarske zgodovine. Skupina naredi premik iz igranja v preigravanje, kot na primer, ko pesmi Intimate Secretay, Levels in Steady as She Goes skorajda združi v enovito in nadvse povezano zvočno podobo. The Raconteurs zabrišejo meje določene pesmi, njen konec postane začetek druge. Posledično se celoten zvok ojača, kitare postajajo vedno bolj drzne in iščejo vsako možnost, da uidejo rutinskemu igranju. Kot na primer pri pesmi Rich Kids Blues, ki se zaključi z dolgim instrumentalnim delom, kjer skupina proizvede bistveno težji zvok kot na studijskem posnetku. Hkrati pa skupina, ki kljub temu, da nastopa na prestižnem jazzovskem festivalu, ohranja garažno preprostost in povezanost malega odra.

To kitarsko preigravanje pa ne bi imelo take teže, če ne bi bilo obenem zelo subtilno, čutno, in ena najbolj bluesovsko opojnih pesmi na pričujočem posnetku je Blue Veins, ki se nahaja na koncu studijskega prvenca. S to pesmijo so The Raconteurs najbolj raztegnili svoj zvok in ustvarili ostro žgoče kitarske podvige, ki brezkompromisno režejo skozi nežno bluesovsko strukturo pesmi.

Pravkar izdan zvočni posnetek iz nastopa na Montreux Jazz festivalu kaže The Raconteurs kot skupino, katere člani so med seboj po glasbeni strani močno povezani. Čeprav je Jack White najbolj viden član zasedbe, pa ni nikoli čutiti, da vleče preveč pozornosti nase. Nasprotno temu se teža enakomerno giblje med vsemi člani skupine, ki je nadvse homogena in ustvarja močno in razigrano zvočno sliko. Na koncu omenimo, da je poleg zvočnega zapisa izdan tudi DVD posnetek Live at Montreux, na katerem je v sliko zajet nastop skupine The Raconteurs.