Southpaw, 2011



 

30. julija je svojo prvo obletnico praznovala v San Franciscu stacionirana založba Southpaw. To sta leto prej ustanovila Rob Fales and Amanda Niesslein. Iz Baltimorja sta se preselila v Bay Area in se skoraj nemudoma vključila v cvetočo lokalno sceno garažnega rocka in punka. V lokalnem zatočišču raznovrstnih godb, poimenovanem Amnesia, je Fales spoznal tudi Tya Segalla in že leto pozneje je ta nastopil v prav tem klubu, na prvi obletnici Falesove založbe Southpaw.

Ty Segall je prve posnetke uradno izdal štiri leta prej. Najprej z zasedbo Epsilons, potem pa še s kratkimi razmerji v bendih Party Fowl, The Traditional Fools in The Perverts. Pod lastnim imenom je pričel izdajati šele dobro leto pred snidenjem s Falesom in to ime ohranja še danes. Eden vidnejših predstavnikov ponovnega prebujenja garaženga rocka je tako pred dvema letoma, na povabilo Falesa, nastopil na danes obravnavanem koncertu, ki se je tudi posnel in ostaja edini izid Tya Segalla na sicer precej aktivni založbi Southpaw.

Napoved poletnega petka in pričakovanega praznovanja je oznanjala, da bodo na odru kluba Amnesia zvočnike kurili Bare Wires – poklon glam rocku sedemdesetih, pa dekliški bend The Sandwitches in seveda Ty Segall. Klub Amnesia pravzaprav ni klub. Je bar. Vsak dan pod sojem rdečih žarometov plošče vrtijo raznovrstni didžeji, nastopajoči pa preigravajo vse od bluegrassa in indie rocka do jazza dvajsetih in tridesetih let ali pa romskih brass sekcij. Žganih pijač v baru ne poznajo, je pa zato dobro založen s pivom s celega sveta. In točno v taki atmosferi se je očitno odvila prva obletnica založbe Southpaw in prvi uradno izdani koncertni posnetek Tya Segalla.

Prav nič pompoznega se ni dogajalo. Lokalni ljubitelji garažnih zvokov so v razprodanem lokalu srkali pivo, obsevala jih je rdeča luč, na ne ravno glamuroznem odru pa se je pojavil Ty Segall: »Everybody say hi, you're going to be on a live record. Here's a new song!« Poznani tresk bobnarskih palčk in slabih 35 minut trajajoči koncert sta se pričela. Kratek in udaren repertoar zaznamujejo lo-fi estetika, distorzirani kitarski trušč, plešoči bobni in seveda divji Ty Segall. No, predvsem njegov vokal, ki se razteza nekje med pevskimi standardi rokenrola šestdesetih in ulično poetiko.

Album preveva udarnost zahtevnega avtorja, ki se predaja šumečim kitaram, izročilu garažnega rokenrola in punka, vse skupaj pa pospremi s kriki navdušenja, glavomigajočimi rifi in polurno energično bombico. Po slišanem sodeč je občinstvo navdušeno. Zadovoljeno. Sploh, ko manj kot minuto trajajoči Cents bend zaključi z vsem dobro poznanim Sabbathovskim rifom iz komada Paranoid. Pravzaprav celoten komad izrabi za preizkušanje feedbacka v prostoru in izživljanje nad visokimi kitarskimi toni. V naslednjem trenutku smo že pri Segallovi skladbi My Sunshine. To uvodoma prekine, vmesene tihe trenutke izrabi za spodbujanje občinstva, nato pa je že na poti proti prvi celotni priredbi večera. Don't Talk famoznega ameriškega punk-rockerja GG Allina se, v nasprotju z izvirnikom, utaplja v lo-fi zvokih in zveni precej bolj divje.

Glede na to, da katalog Tya Segalla nikakor ni majhen, je presenetljiva še ena priredba. Za zaključek namreč služi predelava otoških punkerjev The Vibrators. Ljubezenski punk komad, ki je izšel na prvencu zasedbe, davnega 1977. Najbolj prepoznavna skladba Vibratorjev je doživela že kar nekaj predelav, med drugim so si jo privoščili R.E.M. in Die Toten Hosen, Segall pa je seveda postregel s svojo garažno verzijo. Simpatičen zaključek, ki pravzaprav pelje še nekam. Še v eno skladbo. A nekaj je moralo ostati tistim redkim, ki so 30. julija 2010 žurali v Amnesii. Tisto bo vedno ostalo le med Tyom Segallom, njegovim bendom in občinstvom.

Plošča s posrečenim naslovom Live in Aisle Five je precej prepričljiv izdelek, ki kar vabi k obisku evforičnega koncerta. Album je posnel Segallov redni sodelavec Eric »King Riff« Bauer, ki je med drugimi posnel tudi Tyev album Melted. Za bobni je sedela Emily Rose Epstein – še vedno aktualna bobnarka Segallovega benda, tiste štiri strune na basu je drgnil Tim Hellman, nekaj spremljevalnih vokalov pa je prispeval Mike Donovan, ki ste ga v devetdesetih morda slišali z bendom The Ropers.

Tokrat poslušamo šumeč, glasen, evforičen, divji, piskajoč, malce poleten, zelo garažen, punkovski in predvsem prepričljiv album Live In Aisle Five, ki ga je na koncertu v San Franciscu ustvaril Ty Segall z ekipo.