9. 3. 2013 - 23.59

YAMASHITA TRIO: CHIASMA

MPS, 1976

 

Pozdravljeni v še eni ediciji RŠ Koncerta, kjer nocoj poslušamo posnetek enega izmed biserov japonskega free-jazza šestdesetih in sedemdesetih – zasedbo Yamashita Trio. Nosilec zasedbe je seveda eden osrednjih pianistov japonskega novega jazza, Yosuke Yamashita, dopolnjujeta pa jo še Akira Sakata na saksofonu ter bobnar Takeo Moriyama. Yamashita Trio so nastali leta 1969, intenzivno pa so koncertirali po svetu vse do leta 1979. V tem času so si pridobili sloves enega najintenzivnejših free-jazz triov ter na zloglasnih evropskih turnejah, s katerih je tudi pričujoči posnetek, tudi pomenljiv nadimek - „kamikaze trio“. 

Yosuke Yamashita je eden izmed zgodnejših bolj avantgardno usmerjenih japonskih jazzovskih pianistov že od začetka šestdesetih naprej. Z Yamashita Triom pa se je dotaknil tistih nivojev intenzivnosti, kjer so jim družbo delali tudi ostali originali japonske avant scene, kot so bili Masayuki Takayanagi ter Kaoru Abe. Značilen free-jazzovski trušč je v japonskih inačicah pogosto zaznamovala skrajna agresija, celo nasilnost, ki je velikokrat zaobšla bolj običajne pesemske iztočnice historičnega ameriškega free-jazza in v kateri je marsikdo videl analogijo s socialnim, političnim, kulturnim ter intelektualnim vrenjem  takratne japonske družbe. Izpostavlja se predvsem tokijska četrt Shinjuku, svojevrstna kontrakulturna zibelka, center intenzivnega odpora, ki se je konec šestdesetih manifestiral v izredno nasilnih proti-vladnih in študentskih demonstracijah, okupacijah javnih stavb in tudi skrajnem anarhističnem terorizmu, s katerim so bili povezani tudi nekateri akterji japonskega glasbenega undergrounda. Na tem mestu velja omeniti legendarno pojavitev Yamashita Tria v filmu „Ecstasy of the Angels“, režiserja Kojija Wakamatsuja, ki se ukvarja z deviantnim delovanjem skupine mladih levičarskih teroristov. 

Plošča „Chiasma“ je bila posneta na koncertu v Nemčiji leta 1975 in prikazuje zasedbo v polni formi. Relativno kratek, a intenziven set, ki je sodeč po glasnosti skandiranja številno publiko pripravil do histeričnega navdušenja. To pa kljub pogosti ekstatičnosti doživljanja free-jazzovske godbe ni ravno običajno, vsaj ne v tako masovnem obsegu. Vendar je k temu verjetno prispeval tudi nekakšen status atrakcije, ki ga je zasedba takrat imela, in dejstvo, da je v njeni igri slišna tudi zajetna doza splošno-jazzovske instrumentalne virtuoznosti. 

Koncert ima zanimivo strukturo: otvori ga klavirsko-bobnarski duo, sledi mu solo klavirski komad, naslovna skladba z vsemi tremi člani, še en klavirsko-bobnarski duo, bobnarski solo in finalni kolektivni raztur. Njihova značilna eksplozivnost najbolj pride do izraza v kolektivnih skladbah „Chiasma“ in „Hachi“, ki pa kljub viharni improvizacijski sredici vsebujejo tudi kratke in vrtoglave tematske „statemente“. Ti se nato predvsem v bobnarski in klavirski igri večkrat raztreščeno pojavijo. Saksofonist Akira Sakata se ne drži nazaj, v dveh maratonskih skladbah, kjer se pojavi, vzdržuje manično intenzivnost na alt saksofonu, polno braxtonovskih prekopicevanj in post-coltranovskih drvečih rohnenj, od začetka do konca. Yamashita v intenzivni rapsodičnosti svoje klavirske igre jasno razkazuje jazzovske odtenke in tudi zamegljene baladne konture. Vendar je vse to odigrano z  drugačnim dotikom, ostrim, definiranim, mišičastim – kot z nekako distanco do konvencionalnega liričnega olepševanja in glajenja posameznih gest in fraz. Bobnar Takeo Moriyama pa v intenzivni tolkalski propulziji prav tako ne beži od danosti svoje instrumentalne postavitve, temveč se radostno predaja tudi vpeljavi rudimentarnih drumsetovskih vzorcev v kolektivni flow. Le-ta pa ni tako zelo raztreščen, kot bi morda pričakovali, temveč premore precej jasen „drive“, konstantno in drveče usmerjen naprej.

 

Leto izdaje
Institucije

Dodaj komentar

Komentiraj