Kino Šiška, Ljubljana, 17. 1. 2017

S tokratno recenzijo nas odnaša na valove radioCone, Radia Ars in v prostore Kina Šiška. Gre namreč za obravnavo torkovega dogodka v Šiški ali, natančneje rečeno, 1000054. rojstnega dneva umetnosti.

Po mnenju Roberta Filliouja umetnost v začetku prazgodovine ni obstajala do ključnega trenutka njenega rojstva, ko je človek spustil suho gobo v vedro polno vode. Za razumevanje te ideje je pomembno dejstvo, da je bil Filliou član kolektiva Fluxus in da se je intenzivno zavzemal za prizemljitev umetnosti. Slednja naj bi se najbolj pristno odražala prav skozi proces ustvarjanja in ne skozi obratni proces - proces razstavljanja. V tem duhu je 17. januarja leta 1963 razkril starost te pretkane gospe - umetnosti, ki naj bi na tisti dan merila točno milijon let. Po Fillioujevih besedah naj bi ta dan preživeli ob torti in v ustvarjanju umetnosti. Namen Fillioujeve akcije pa tiči v želji, da bi se proslavljanje rojstnega dne vsako leto malce »zavleklo« in posledično preželo naš vsakdanjik. Naše življenje naj bi se normaliziralo šele, ko bo vsak dan rojstni dan umetnosti, do takrat pa naj stremimo k čim pogostejšim umetniškim udejstvovanjem.

Od 63. leta dalje se je Fillioujevo seme razraslo po vsem svetu in v torek smo bili priča desetemu aktivnemu praznovanju rojstnega dne v Sloveniji. Že nekaj časa tovrstno globalno proslavljanje poteka preko radijskega medija, saj je poleg interneta izjemno učinkovit in dostopen za izmenjavo daril, ki poteka v obliki zvočnega umetniškega prispevka v Evroradijsko mrežo EBU. Ob velikem številu udeležencev je etrski čas seveda precej omejen, kar pa ne ovira nadaljnjega proslavljanja v lokalni maniri.

Pri nas za »rojstnodnevno zabavo« skrbi ekipa tretjega programa Radia Slovenija, ki vsako leto k sodelovanju povabi različne umetnike in kuratorje. Tokrat so sodelovali z radioCono, ki od leta 2008 projektno deluje v obliki raznoraznih radiofonskih posegov in akcij. Omeniti pa gre tudi premik, ki se zgodil s tokratnim dogodkom. Slavje se je namreč preselilo iz prostorov RTV-ja na javen in bolj dostopen prostor, in sicer v preddverje in Komuno Kina Šiška. Torej ne gre le za simbolno gesto odpiranja vrat umetnosti, temveč kar za udejanjeno zbližanje s samim aktom odpiranja.

Dogodek je potekal v dveh delih: najprej sta se v okviru cikla ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO predstavila nam dobro poznani Jaka Berger s projektom Drobci sedanjosti in italijanska umetnica Alessandra Eramo z delom Solo for Voice and Electronics. Berger nam je tokrat ponudil uvid v nova raziskovanja prepariranega bobna, v katerega je vgradil zvočnike za manipuliranje z zvočnimi zankami, seveda pa ni manjkalo raznoraznih drobnih in manj drobnih pripomočkov, s katerimi je ustvarjal zvočne izseke. Sam tok glasbe je bil tako razdrobljen na male kosce, ki so se zvrstili bolj ali manj povezano. In če smo bili priča izjemno zanimivim zvokom z ogromnim zvočnim potencialom, pa ta, prav zaradi prekinitev, ni zares prišel do izraza.

Sledila sta dva krajša dueta Eramove in Bergerja, ki sta izkazala predvsem mogočnost in subtilnost prepariranega bobna in muzikalnost obeh glasbenikov. Še posebej odlično sta speljala drugo improvizacijo, ki je temeljila v kratkih eksplozivnih zvokih. Zatem je na odru ostala le še Eramova, ki je vklopila svoje radijske sprejemnike in kasetofone ter ustvarila večplastno improvizacijo, ki je kljub mnogim zanimivim momentom, ki so nastajali predvsem v mikrotonalnih delih, ostajala neoprijemljiva in na trenutke celo klišejska. Nastop je bil pravo nasprotje tistemu Irene Tomažin, ki je nastopila malce kasneje in ki svoj vokal vedno izraža preko kategorije, iz katere glas izhaja – kategorije telesnosti. Prav ta mesenost zvok vedno prizemlji in upove oz. upoje in prav zato zvok ne glede na ponavljajočo izrabo različnih vokalnih tehnik ostaja aktualen in sedanji. Še en odličen koncert je sledil takoj za Tomažinovo. Samo Kutin nas je na hurdy-gurdyju ponesel v neslutene višine in globine tega zanimivega inštrumenta. Z odlično izrabo ozvočenja glasbila, izbiro pripomočkov in izjemnim igranjem nas je zazibal v vse prej kot repetitiven trans osredinjene široke zvočne krajine mnogih barvnih nians in ritmičnih vozlov.

Tomažinova in Kutin sta nastopila že v drugem delu, v katerem se je pričel Sleep koncert. Na tem mestu so bili obiskovalci vabljeni, da se zleknejo v udobne naslonjače, se potopijo v umirjeno nočno zvočno krajino in morda celo zaspijo. Na rojstnem dnevu so nastopili še Ana Kravanja z violino in glasom, duet Mauricia Valdesa z električno kitaro in Jureta Pohlevna za elektroniko, duet Andreja Hrvatina in Gaje Klas na mnogih različnih inštrumentih ter dvojec Eduardo Raon za ozvočeno harfo in Wolfgang Schloegl za klaviaturami in sintetizatorjem zvoka. Slednja sta nihala sta med eteričnim, liričnim in melanholičnim. Material sta si podajala in ga preoblikovala in spet razkrajala, vse zelo organsko. Prevzela sta nas z odlično medsebojno povezavo in ujemanjem, ki odraža prihajajočo izdajo plošče.

V celoti se je rojstni dan odlično odvil, manjkala ni niti izvrstna čokoladna torta, predvsem pa lahko rečemo, da je bilo tovrstno proslavljanje zelo v skladu z dolgoletno tradicijo praznovanja rojstnega dne umetnosti, hkrati pa je odražalo tudi moto letošnje edicije, ki se je glasil proti toku oziroma cross-current, ki v svoji večpomenskosti ne izpušča tudi raznovrstnih nesporazumov. Odlično je na koncu koncev predvsem to, da dogodek s tovrstno glasbo in pomenom prireja kar javna institucija v plodnem sodelovanju z organizacijami bližjimi podtalju.