16. 6. 2015 @ Menza pri Koritu, Ljubljana

Torkov večer je obeleževal 30 let neodvisne založbe in promocijske agencije FV Music ter z njo 16. FV Festival. Od časa njene ustanovitve na pobudo članov skupine Borghesia se ta lahko pohvali z mnogimi predstavitvami bandov, kot sta recimo Laibach in Tožibabe, prav tako pa z organiziranimi dogodki znanih imen, med katerimi v oči tudi bodejo netipično rock'n'rollovske skupine, kot sta Einstürzende Neubauten in Bonnie Prince Billy, Menza pri Koritu pa je v torek gostila tudi vplivno kanadsko rockovsko zasedbo, Black Mountain. 

Prvi je dobrih petnajst minut čez deveto zvečer na oder stopil samostojni orgličar in vokalist Igor Djeke iz hrvaških Vinkovcev, ki od leta 2009 nastopa pod imenom Harp Explosion. Pred samostojno kariero je osem let isto vlogo opravljal v bandu Thee Knuckleheads, orglice pa od 2013 igra tudi v bolj poznanem Disciplin A Kitschme. Harp Explosion je njegov stranski projekt, v katerem ustvarja rock'n'rollovsko atmosfero z vnaprej posnetim preprostim bobnarskim ritmom, preko katerega loopa svoje orglice in se nato izmenjuje v petju in orgličarskem soliranju. 

Na Menzinem odru je njegova eksplozivna otvoritev sicer že po treh komadih postala predvidljiva in premalo raznolika, a je bil nastop zaradi kratkosti povsem vreden udeležbe. Sploh ker avtor koncerte med komadi popestri s sempli starega stereotipiziranega propagandnega materiala, zvočno zanimiv pa je postal, ko je v drugem delu nastopa med igranjem orglic na kolenih manipuliral z njenimi efekti. Obenem je dajal tudi vtis, da bi si lahko privoščil mnogo več, kot je sicer prikazal, a je navkljub temu poskrbel za svojevrstno otvoritev 16. FV festivala.

Kmalu mu je sledil domači punkovsko-garažni blues trio s Koroške, Can of Bees, ki je koncertno dogajanje dal v višjo prestavo, sploh zaradi ritemskega kontrasta bobnarja Davorja Detečnika. Med prvimi komadi so se na odru že prijetno ogreli, medtem ko je publika dolgo časa delovala zadržano in medlega vtisa, čeprav so Can of Bees na odru zvočno tudi kasneje povsem prepričali tako ob komadih bolj stonerske narave tipa Morning Storm kot v punkovsko obarvani zadnji tretjini koncerta. V uho pa je bodla pogosta tišina med komadi, kar je dajalo tudi vtis bandove zadržanosti. A ko so se na odru razuzdali na kitarah in pospešili ritem ter brez premora nadaljevali komade, so dvignili tudi samo vzdušje koncerta. Can of Bees so na koncu postregli z dobrim nastopom, ki je publiko prijetno navdušil pred bolj pričakovanim festivalskim headlinerjem, Black Mountain. 

S komaj nekajminutno zamudo je četrt čez enajsto uro na oder stopila peterica članov banda Black Mountain iz kanadskega Vancouvra, ki imajo za seboj že več kot desetletje nastopanj na velikih odrih, kar se jim je poznalo tudi na Menzinem. Njihov uro in pol trajajoč nastop je minil v znamenju zvočnega prelivanja inštrumentov, s katerim so se izkazali kot mojstri prehodov znotraj samih komadov. To je bilo najbolj razvidno v sredinskem delu, ko so v povezanem 20-minutnem komadu držali pozornost in občinstvo peljali skozi počasi spreminjajočo se rockovsko narativo, v katerem je blestel nevpadajoč doprinos klaviaturista Jeremyja Schmidta. Ta je na treh analognih sintetizatorjih skrbel za kontinuirano harmonično podlago in pestril ozadje z raznovrstnim moduliranjem.

Koncert je postregel z večinskim repertoarjem komadov s prvih dveh albumov, istoimenskim prvencem iz leta 2005 ter In the Future iz leta 2008. S tega vidika je bil koncert bolj namenjen igranju njihovega koncertno preverjenega repertoarja, s katerim so prevzeli publiko s komadoma Don't Run Our Hearts Around, Stormy High ter uvodnim Queens Will Play. Njihova odrska kilometrina se je pokazala tudi med komadom No Satisfaction, ko si je Stephen McBean moral zamenjati počeno struno, medtem ko so ostali enostavno zapolnili njegov kitarski manko z igro drugih inštrumentov in tako z nasmehi nadaljevali koncert. 

Torkov večer je imel celovito prijetno stopnjevan koncertni lok, ki je vseboval »naredi-si-sam« otvoritven nastop, domačo obetavno zasedbo kot tudi tujo odmevno skupino. Če le ne bi zmajali z glavami ob vmesnih animatorskih vložkih, ki so med glasbe-željnimi bolj motile atmosfero kot pa jo krepile, bi praznovalni festival res minil v celoti v znamenju glasbe. Na koncu večera pa sta slavila tako novi psihedelični rock kot stari rock'n'roll.