Ljubljana, 10. - 11. 5. 2013

Letošnja nova programska zasnova Druge godbe z nenehnim 29-urnim dogajanjem je ponudila pester nabor muzik, ki jih je povrhu ustrezno umestila na razna prizorišča po vsej Ljubljani. Za dokončno mnenje o uspelosti nove maratonske koncepcije festivala bo nemara treba počakati na zbrane vtise samih organizatorjev, poslušalci pa smo lahko še kako zadovoljni s ponujenim. Edini, pogojno rečeno, negativni vtis vašega poročevalca je, da smo imeli na koncu, kljub celodnevnemu in celonočnemu dogajanju, občutek, da je prehitro minilo ...

A, kot rečeno, je to seveda le pogojno negativen vtis; njegova nasprotna plat nam namreč govori o tem, da se na koncertih niti najmanj nismo dolgočasili in da so organizatorji ne le dobro izbrali nastopajoče, temveč so jih tudi smiselno nanizali v podaljšano drugogodbaško dogajanje. Zdelo se je namreč, da se intenzivnost posamičnih koncertov akumulira in se vztrajno naseljuje v naslednje koncerte, tako da smo se pogosto spomnili na tisto oguljeno frazo »eden boljši od drugega«.

Zaradi obilice koncertov in dejstva, da je vaš poročevalec tudi sam kot sukalec plošč nastopil na letošnjem festivalu, žal nismo uspeli slišati vseh in vsega. Zaradi omenjenega didžejanja smo tako v celoti zamudili koncert Damirja Imamovića, pri britanski zasedbi Melt Yourself Down pa smo ošvrknili le začetek nastopa. To je bilo seveda že na Metelkovi, na tako rekoč osrednjem festivalskem prizorišču v dolgi noči s petka na soboto, ki pa se je po nekaj letih odsotnosti Druge godbe iz Križank znova začela v tem nekoč tradicionalnem domovanju festivala.

Kot smo slišali na tiskovki, je malijska kitaristka in pevka Rokia Traore prav zahtevala, da nastopi v Križankah, pač tam, kjer je na tem festivalu leta 1999 že nastopila kot šele uveljavljajoča se izvajalka. Ob svojem drugem nastopu na festivalu in skupno že tretjem ljubljanskem koncertu se je predstavila kot že dobro uveljavljena in cenjena glasbenica z izdelanim in dovršenim nastopom. Traorejeva je predstavila svoj sveži album Beautiful Africa, za katerega se je še pred izidom govorilo kot o njenem najbolj rockerskem albumu. A to je le delno res, saj je v svoji glasbi rockovske elemente vešče zlila z malijskimi oziroma našla fino ravnovesje med lokalnim in globalnim.

Traorejeva je nastopila z izvrstnim mednarodnim bendom, ki je okrog njenega vokala pletel bolj pritajeno, a ves čas dinamično in mestoma tudi pulzirajočo osnovo. Kot je zapisala kolegica TC Lejla v recenziji albuma, Rokia ni velika pevka, a s tem ni nič narobe, saj jo bolj kot izpostavljanje sebe zanima skupinski zvok, ki je bil iz komada v komad bolj poln in intenziven. Mestoma so dosegli zibajoč psihedeličen učinek, sploh v nekaj daljših skladbah, v katerih so prišli v ospredje domiselni aranžmaji s poudarkom na brezhibnem prepletanju glasbil. Če smo v glavnem delu koncerta slišali gibko in zelo dinamično glasbo, nas je pevka zelo presenetila v dodatku, ko je z izjemno dramatičnostjo in ob zračni, malone triphopovski spremljavi zapela znano jazzovsko balado Gloomy Sunday, ki jo najbolj poznamo v izvedbi Billie Holiday. 

    

Občutek zazankanosti godbe, ki te počasi in fino vleče v svoje osrčje, so po koncertu Traorejeve odlično nadaljevali etiopski glasbeniki iz tria The Krar Collective. Z le dvema glasbiloma, etiopsko lutnjo krar in tolkali ter dvema glasovoma in nalezljivim plesom je trojka očarala nabito Gala halo. Očarljivo je bilo videti, kako bend uživa v špilanju in izmenjavi energije z občinstvom, iz katerega so občasno na oder povabili kakega razgretega plesalca. Glasba, ki neukemu ušesu lahko zazveni enolično, je v živi izvedbi zazvenela še za odtenek bolj pisano kot na albumu, saj je ozvočeno brenkalo krar ob hipnotičnih linijah, ki so gnale komade, postreglo še z bolj subtilnimi pasažami, ki so iskrivo glasbo zaljšale z bogatimi harmonijami.

Bogate harmonije – tokrat vokalne – so nas, potem ko smo zaradi počitka preskočili dopoldansko dogajanje na festivalu, pričakale na odličnem koncertu španskega ženskega kvarteta Las Migas v Klubu Cankarjevega doma. Za flamenko nenavadna kombinacija dveh kitar, violine in nosilnega vokala se je izkazala za zmagoslavno kombinacijo. Izjemna vokalistka in tri glasbenice so nazorno prikazale širjenje tradicije flamenka z rahlim vnosom drugih zvrsti, a so se še kako potrudile prikazati najbolj žlahtno dediščino od zamaknjenega petja do hitroprstnega prebiranja po strunah do mamljivega zadržanega plesa.

Posebej so navdušile publiko s šaljivimi napovedmi komadov in animiranjem poslušalcev k prepevanju. Šale in komedije pa je bilo za zvrhan koš v naslednjem nastopu, ko je v Klubu nastopil na Dunaju delujoči srbsko-albanski ženski duo Catch-Pop String-Strong. Klasično izobraženi glasbenici sta krepko prestopili mejo tako klasične glasbe kot drugih žanrov, ki tvorijo njuno eklektično zmes. Od navezav na balkansko folkloro prek brechtovskega kabareta do navihanih, dih jemajočih vokalnih in inštrumentalnih akrobacij. Blestela je zlasti violinistka Jelena Popržan, ob kateri si nismo mogli kaj, da je ne bi ob njenih vrtoglavih linijah na violini ter neobičajnih akrobacijah in zabavnemu vodenju koncerta primerjali z neugnano češko kolegico Ivo Bittovo.

Po izjemno uspelem in informacij polnem pogovoru o sevdahu med Imamovićem in pisateljem Miljenkom Jergovićem smo se še zadnjič preselili ter odšli v Kino Šiška, kjer nas je čakal finale v znamenju hiphopa. Najprej je na oder stopila številčna ekipa kolektiva Shutka Roma Rap. Brez elektronike ali didžeja, pač pa z mini orkestrom, ki je rapanje podlagal z balkanskimi ritmi in melodijami, je mala četica raperjev sprva malce boječe, a proti koncu vse bolj suvereno zlagala svoje hitro gobezdanje. Če bi bendu lahko zamerili občasno generičnost, so se za to odkupili raperji s svojo spontanostjo in zagretostjo. Ko se je koncert bližal koncu je tudi bend prestavil v višjo prestavo in vsi skupaj so nastop sklenili izjemno usklajeno.

A pravi usklajenosti smo bili priča šele na nastopu Blitza The Ambassadorja, gansko-ameriškega hiphoperja z njegovim »v nulo« uvežbanim bendom. Pihalna sekcija, bobni, bas in kitara – več kot dovolj za lekcijo iz funka, soula, afrobeata in še česa. Izjemni performer Blitz je z enako vnemo podžigal publiko kot praktično dirigiral svojemu bendu. Na zaslonu za bendom so se nizale slike, grafike, besede, imena. V navdihnjenem venčku komadov so se glasbeniki z le nekaj prepoznavnimi takti znanih hitov poklonili Feli Kutiju, Miriam Makeba in bendu Osibisa. Tudi sicer so afriške muzike tvorile pomemben del nastopa, a vedno v soočanju s funkom in hiphopom.

A glasbo smo tokrat tudi videli, ne le slišali, saj so člani benda pripravili dodelano koreografijo, polno odštekanega plesa, nenadnih zasukov ali zamrznitev gibov. Morda se bo komu zdelo neumestno, a po predstavi, ki smo je bili deležni, smo se spomnili filma Blues Brothers, saj so bili člani benda podobno napravljeni v črne obleke, bele srajce in kravate, kar pa jih ni motilo, da se ne bi ob izjemnem špilanju povrhu še non-stop premikali, skakali in kobacali.

Blitz je, začuda, bolj malo migal, zato pa se je ob vodenju benda dokazal kot dodelan gobezdač z občutkom ne le za ritem, marveč za številno glasbeno dediščino, ki je iz vseh koncev in krajev priromala v njegovo godbo. Bolj uspešen zaključek Druge godbe bi si težko predstavljali, saj smo po vrsti zelo dobrih in odličnih koncertov slišali in videli zares sijajnega: takega, ki je pošteno presegel navadne epitete, s katerimi ponavadi hvalimo glasbenike. Prepričani smo, da se bo o njem še veliko govorilo, sploh pa med tistimi, ki jih na koncertu ni bilo … prav jim je!