Klub Gromka, 20. 1. 2017

Danes se bomo v RŠ recenziji osredotočili na sobotni večer v Klubu Gromka, kjer smo doživeli še en poskus reanimacije starega punka iz osemdesetih. Gromkin oder so zasedli ¾ S.O.R. in Trobecove krušne peći.

Oba benda sta ponovno aktivna in del vala oživljanja starih bendov iz 80-ih. Prvi so oder zasedli ¾ S.O.R., ki preigravajo punk hite iz Idrije. Tako smo slišali komade S.O.R., Kuzl in Šunda. Bend v živo deluje dobro, predvsem pa zares energično. Njegove interpretacije starih komadov so zelo blizu originalom, sicer z manj distorzije in v celo malce počasnejših tempih, kot na posnetkih zvenijo denimo S.O.R. Ob takih izvedbah nas lahko spreleti občutek, da gledamo nekakšen tribute bend idrijski punk sceni. S tem seveda ni nič narobe, predvsem pa je odziv publike na ¾ S.O.R. vedno dober. Mladi in malo manj mladi še vedno radi slišijo stare hite. Dejstvo pa je, da ima takšna formula omejen rok trajanja. Zato se sprašujemo, ali bodo lahko ¾ S.O.R. ponudili material, ki bo dobro sprejet tudi brez igranja na noto nostalgije.

¾ S.O.R. v preigravanju starih komadov torej izrazito uživajo, njihov nastop pa je vselej nabit z energijo in močno punk držo do te mere, da nas prepričajo v pristnost in legitimnost takšnega preigravanja.

Tudi Trobecove krušne peći so povratniki in predstavljajo duh realnosti, ki je danes zamegljena v romantičnem spominu na drug čas. Trobecove krušne peći niso punk bend, ampak bend, ki je svoj čas ustvarjal v meandrih takratnega novega vala. Zasedba iz Zagreba, ki je ponovno aktivna od leta 2013, je v zadnjem obdobju že večkrat nastopila na slovenskih odrih.

Njihova odrska podoba je bila tipična za novi val. Strici so bili oblečeni v rekelce z izjemo bobnarja in kitarista. Slednji je imel nataknjena neka čudna očala in na črno majčko zalepljene otroške dude. Njihov videz je bil absurden v dobrem smislu. Na odru so namreč stali stari strici, popolnoma zavezani k igranju glasbe. Pevec je recitiral besedila in skakal z odra in nazaj gor. Prav njegov teatralni performans je bil deležen veliko pozornosti, čemur je botrovala tudi njegova višina; tisti večer je bil namreč gotovo ena izmed najvišjih oseb v klubu. Konkurenco pa mu je delal prav tako absurdni kitarist, ki je poleg videza, ki smo ga že opisali, izstopal tudi s čudnim stilom igranja kitare. Večkrat je iz žepov potegnil razne železne pripomočke in z njimi brenkal po kitari. Kitarski rifi so bili kaotični in na trenutke improvizirani. Če je bila torej kitara brez kakšne pretenzije po kontinuiteti in brez očitnih rifov, pa sta za konsistenco skrbela basist in bobnar. Oba sta brezhibno in neumorno držala bend na nogah. Nista stregla s kakšnimi posebnimi presežki ali ekscentričnimi izpadi, ampak zgolj skrbela, da je bila mašinerija Trobecove krušne peći ves čas v teku s polno paro. Najbolj sramežljiv je deloval stric na saksofonu, ki pa je vseeno ključno prispeval k zvočni sliki. Saks in kitara sta delovala najbolj raziskovalno ter drzno in v popolnem kontrastu z basom in bobni. Vse skupaj pa je povezovalo pevčevo čustveno recitiranje nekakšne punk poezije.

Njihov nastop je bil zelo suveren, a tudi utrujajoč. Po pol ure se je začel bend ponavljati, publika pa se je počasi naveličala njihovih vzorcev igranja. Poslanstvo Trobecove krušne peći je pravzaprav podobno kot pri ¾ S.O.R., da torej obiskovalcem pokažejo, kako se je igralo v 80-ih. Marsikdo od nas je bil namreč takrat še premlad oziroma se niti še ni rodil. Na vprašanje, ali na naši sceni rabimo povratnike, pa je težko odgovoriti, saj v nekem smislu vse skupaj deluje tudi kot trend. Po drugi strani pa gre za nekakšen muzejski artefakt, ki ga pač moramo videti, da bi bila naša splošna kulturna razgledanost popolna. 

https://trobecovekrusnepeci.bandcamp.com/