Teatar &TD, Zagreb, 19. 2. 2015

Dogodek se je začel, še preden se je zares začel. Ko smo obiskovalci začeli stopicljati v veliko dvorano Teatra &TD, se je že na platnu odvijal cel spektakel; dve kameri sta namreč snemali prihod obiskovalcev. Projekciji z nami samimi, ena nad drugo, sta tako v črno-beli različici na velikem platnu zijali v nas, dokler se niso pogasile luči. S tem jim je uspelo ne le zamotiti človeka, poslušalca s samim seboj, temveč ga postaviti pod žaromete samorefleksije na precej zavedni ravni. Takoj za pomiritvijo svetlobe so dogajanje popolnoma v svoje roke prevzeli 50th Day of the Year.

Gre za domači, hrvaški avdio-vizualni projekt, ki že z imenom nakazuje usmerjenost v sfero dinamičnega in eksperimentalnega. Ime projekta je namreč odvisno od tega, na kateri dan v letu nastopijo. Zato je težko reči, da še vedno govorimo o 50th Day of the Year, saj danes teče že dvainpetdeseti dan v letu. V projektu sodelujeta brata Alen in Nenad Sinkauz, ki sta slovenskemu občinstvu najbolj znana kot člana zasedbe East Rodeo, ki smo jo imeli priložnost že večkrat ujeti tudi na naših koncertnih prizoriščih. Z bratoma sodelujeta še multimedijski umetnik Ivan Marušić Klif in tonski tehnik, Miroslav Piškulić.

Nastalo tišino v prostoru so začeli prekinjati nizki pulzirajoči toni pod taktirko Nenada Sinkauza. S kitarskim ihtenjem se mu je kmalu pridružil še Alen, na velikem platnu pa se je že začela odvijati nova zgodba. Kamere so bile usmerjene v nastopajoča na odru, signal je tokrat potoval do mini televizijskih sprejemnikov, kjer je bila slika znova zajeta in projicirana na platno. Na ta način je pri koncertni izvedbi aktivno sodeloval tudi vizualni umetnik, Ivan Marušić Klif. Zapuščajoč začetno zvočno konstrukcijo, sta Nenad za svojimi elektronskimi pripomočki in Alen na kitari v nadaljevanju začela zvočno zapolnjevati celoten prostor. Medtem ko se je Nenad poigraval z zares nizkimi basi, rezkimi trki kuhinjskega noža ob ozvočene objekte in z v zanko ujetim, lastnim, nerazpoznavnim vokalom, je Alen strumno odbijal signale svoje kitare v ojačevalce in zraven godel s pomočjo violinskega loka. Semi improvizirana dekonstrukcija podobe in zvoka se je tako udejanjila na veličasten način in le malo koga pustila ravnodušnega.

Če smo bili v prvem dejanju večera priča popolni dekonstrukciji zvoka in podobe, je v nadaljevanju Fred Frith Trio poskrbel za popolno rekonstrukcijo.

Fred Frith Trio je aktualni projekt kultnega avantgardnega kitarskega virtuoza, Freda Fritha, znanega po vlogi kitarista v zasedbi Henry Cow in sodelovanjih z mnogimi drugimi umetniki, tako na področju eksperimentalne kot tudi filmske glasbe. Trio tvorita poleg Fritha še Jordan Glenn v vlogi bobnarja in Jason Hoopes v vlogi basista. Hreščeč zvok se je najprej začel viti okoli Fredove kitare, ko je z navadno krtačo drgnil svoje strune, kmalu za tem se mu je pridružil bobnar z nekaj blage ritmike, prebujal se je tudi že bas s pomočjo električnega violinskega loka, e-bowa. Kmalu sta se intenziteta in hitrost posameznih zvočnih elementov začeli večati in postalo je jasno, da se trio sicer lahko imenuje po Frithu, vendar se žarometi v praksi enakomerno porazdelijo po vseh sodelujočih glavah. Medtem ko se je Fred suvereno s prsti in raznimi pripomočki sprehajal po strunah svoje kitare in je Jordan na bobnih že izvabljal godeče tone činel s pomočjo violinskega loka, se je tudi Jason na bas kitari že dodobra udomačil v vlogi solista in preigraval strune kot manijak. Kljub intenziteti se fokus zvočnosti posameznih instrumentov, ki so se neverjetno usklajeno zlivali v enovito celoto, ni izgubil. Za tem verjetno stojijo dobro ozvočenje, predvsem pa natančnost in poznavalskost nastopajočih v polju eksperimentalne glasbe.

Temu primerno je sledil tudi enormen aplavz, za katerim je trio zaigral še krajši komad. Ponovna hkratna razpetost in združenost posameznih elementov tudi v bisu nista razočarali. Fred se je poigraval s kuhinjsko krpo, ki jo je ovil okoli vratu kitare in potem udarjal po strunah čeznjo, basist nekoliko s feedbacki in bobnar s suverenim podajanjem ritma. Sledil je še bučen, tokrat res zaključni aplavz in glasbenega spektakla je bilo konec, s tem pa tudi izpopolnjujočega večera, katerega aktualnost in zanimivost sta potrdili tako polna dvorana kot generacijsko pisana publika.