Kino Šiška, 18.10.2016

“Pojdi na koncert, zagotovo ti bo všeč,” so bile tiste spodbudne besede, namenjene srednje mladi piski tega besedila, ki so prišle iz več različnih smeri. Acid Mothers Temple naj bi bili ena izmed kultnejših japonskih zasedb, za katero le Bog ve, na koliko drugih izvajalcev je vplivala. A Bog je mrtev, in tako žal tudi mi nikoli ne bomo izvedeli, katerim zasedbam se je v bodoče kljub vsesplošnemu hajpu bolje ogniti.

Če preletimo spored Kina Šiška v zadnjem letu, ni nič presenetljivega, da so se na njihovem odru znašli še eni v vrsti imen s statusom v kategoriji ‘imam otroke’ oziroma ‘oče/dedek’, vsaj metaforično. Kino Šiška je tokrat v goste zvabil velike Acid Mothers Temple & the Melting Paraiso UFO ter njim v podporo domačega Olfamoža.

Olfamož je tokrat nastopil zgolj sam s seboj, kar je bilo tisti večer samo še dodaten razlog, da se poslušalcu čeljusti povesijo do tal. Namreč, Andrej Fon kontinuirano suvereno obvladuje celo goro lastnoročno izdelanih inštrumentov, zraven še poje in bobna, gradi odnos s publiko ter uspešno prenaša takšne in drugačne družbeno kritične vsebine, ki jih skozi šalo ali metaforo vselej uspe naslikati med nevroni svojih odjemalcev.

Kot ponavadi je šlo za nastop sestavljen iz menjavanja različnih inštrumentov, vsak posebej pa je zopet zvenel točno tako kot mora. Neverjeten je tudi sam Fonov glasbeno-stilski razpon in njegova lahkotna zmožnost prehajanja med različnimi žanrskimi elementi. Njegova drža, ki jo še najlaže opišemo kot nevrotično, kar kriči po vsakdanjih vzgibih paničnih napadov in drugih anksioznih motnjah, ki pa nas, nasprotno od očitnega, pravzaprav nadvse pomirjajo. Ta del nastopa lahko deluje tudi kot kaka skupinska glasbena terapija, pri kateri skupina posameznikov ugotovi, da se lahko poistoveti z istim, kar vedno nekako potolaži ljudi. “Tam sem se zaljubil v kamen, izpovedal sem mu ljubezen, a se ni omehčal,” je eno takih lepih Olfamoževih sporočil, ki ga lahko na svoj način razume prav vsak in s tem tudi podpre trditve recenzentke koncerta.

Vse, od zapomnljivega požvižgavanja, ki je na neki točki postalo tako specifično in je tako sililo v ospredje, da mu vzporednice lahko vlečemo celo do kultega soundtracka filma Twisted Nerve Bernarda Herrmanna, mogoče nam bolj znanega iz filma Kill Bill vol. 1 in Deathproof, pa do igranja makedonske gajde, je delovalo. Olfamož je bil uspešen do te mere, da bi lahko, kot je recenzentki rekel prijatelj, pel samo “mjav, mjav” in bil hkrati zares kul.

Pa je prišel čas, da se na oder postavijo Acid Mothers Temple & the Melting Paraiso UFO. Šlo je za pričetek in pol, tišino so Acid Mothers Temple predrli s tako silovitim zvokom, da so upravičili prav vsakršna pričakovanja. Na odru je stalo pet postav: bobnar, dva kitarista, basist in frontman, ki so skupaj ustvarjale nadvse poenoteno fuzijo zvokov. Da razjasnim, do fuzije zvoka tako ali drugače slej kot prej pride, razni zvoki se med seboj prepletajo, a v tem primeru je šlo tako daleč, da se je komaj razbralo, kateri del te fuzije povzroča posamičen član zasedbe. Frontman, ki se je med drugim igral tudi z Rolandovim sintetizatorjem zvoka, pa je v  zgodbi odigral še dodatno vlogo nevidnega lepila, ki ni uspelo le zlepiti vseh delov v eno celoto, pač pa je še bolj totalno zabrisalo meje med njimi.

Tak nastop je bil odličen prvih petnajst minut. Potem pa je začel trajati in trajati IN TRAJATI. Zvok se je uspešno ustvarjal v okvirih enega in istega mehanizma, ki mu sploh ni pustil zares zadihati in ga spustiti tja ven v svet. Zvok ni dosegel nobene druge dimenzije, kljub nekolikšni dinamiki in spremenljivosti se je zdelo, da stoji na mestu. Mogoče vam zveni smešno, če se izrazimo, da je šlo v bistvu bolj za jam session kot kaj drugega, češ da so itak bolj tak bend. Ampak dragi bralci, tudi jam sessioni imajo življenje in ne verjemite nikomur, ki pravi drugače! Na tej točki bi se že lahko začeli spraševati, kje in kako je na Acid Mothers Temple vplival Karlheinz Stockhausen, saj so bolj kot opevani skladatelj zveneli kot japonska različica Prismojenih Profesorjev Bluesa. Zvok zdistorziranih kitar, bobna in sintetizatorja se je valil skozi prostor, ga polnil, a hkrati – paradoksno – pustil recenzentko povsem prazno.

Morda so bila kriva pričakovanja, od velikega japonskega benda človek pač nekaj pričakuje. Navsezadnje govorimo o deželi, ki je rodila izvajalce, kot so Merzbow, Boredoms, Melt-Banana in Shibusa Shirazu Orchestra. A za razliko od teh zares velikih imen, ki so v nas vsaka po svoje pustila nekaj prepoznavnega in vznemirljivega, tokrat Acid Mothers Temple za sabo niso pustili ničesar, po čemer bi se jih z lahkim srcem spomnili, razen tega, da so bili enostavno dolgočasni. Celo sama teatrska zajebancija, ki so jo skušali odigrati na odru s kitaristom oblečenim v povprečno žensko v kratkem krilcu, je izpadla prej slabo kot subverzivno. Govorimo vendar o deželi, na kateri stoji ogromna in čudovita zakladnica performansa  od perfekcionizma butoh plesalcev do dramatičnosti kabuki gledališča.

Kakorkoli, koncert je minil in nas pustil mešanih občutkov. Po eni strani nas je zaradi nastopa vedno odličnega Olfamoža napeljevalo k veselju in po drugi strani k nezadovoljstvu zaradi enostavno previsokih pričakovanj glede nastopa japonskih veseljakov. V celoti ni šlo za slab torkov večer, koncerta našega življenja pa vendarle nismo doživeli. Na koncu so kitaro obesili pod strop.