Muffathalle, München, 26. 9. 2015

Vrhunec večera se je začel precej nenavadno. Action Bronson je na oder prišel ob spremljavi komada "Careless Whisper" Georgea Michaela, se najprej sprehodil do fenov v prvi vrsti in sprejel pušeljc.

A gremo lepo po vrsti. Skoraj čisto polno dvorano Muffethalle v Münchnu s kakšnimi dvatisoč - mogoče še malo več - obiskovalci je ogrel podzemnik Meyhem Lauren, ki prihaja tako kot njegov dolgoletni kolega, sodelavec in zvezda večera Bronsolino iz Queensa. Oba raperja smo skupaj slišali že na številnih posnetkih in Laurenovich je za ogrevalne vaje poskrbel z odliko. Jedrnato, z neposiljenim hajpanjem, z izjemno tekočim flowom in na izjemno tihem ozvočenju, praktično na sobni jakosti. Sledila je nepotrebna in nelogična pavza z obupnim glasbenim predahom. Z nekakšnimi sodobnimi power baladami, ki so zvenele kot skisana verzija Florence and the Machine. Pavza je povsem uničila prijetno vzdušje, ki ga je Meyhem Lauren na hitro in suvereno pririmal, tako kot se to spodobi za predvozača.

No, potem se je na oder le prizibal Bronson in ob že omenjeni spremljavi seksi saksofona pobral venček rož. Trenutek nerealne bizarnosti. Na srečo res le trenutek. Action Bronson je pritrdil: "This is fucking weird," in prekinil zimzeleno balado, "turn that shit off." Sledila je čista rutina. Skoraj točno enourni sprehod po bolj prepoznavnih kotičkih diskografije z njegovih mikstejpov Blue Chips in Rare Chandaliers pa tudi z albuma Dr. Lecter, največ pa seveda z  njegove nove plošče Mr. Wonderful, ki je osrednja točka turneje. Zanimivo, prav material s svežega albuma je požel najbolj bučne odzive in v resnici ga je imel Bronson tudi najbolj naštudiranega. No, mi smo bili najbolj glasni in navdušeni, ko smo opazili, da je didžej, ki je raperja albanskih korenin spremljal na odru, nihče drug kot eden trenutno najbolj udarnih producentov hiphoperskih krogov, Alchemist. Pravo presenečenje. Alchemist je sicer samo spuščal podlage in marsikateri bolj anonimen didžej bi znal poskrbeti za bolj atraktivno spremljavo, a vseeno je bilo veselje na odru videti producenta, ki je trenutno res "na vrhu svoje igre".

Bronson je sicer brez težav, tekoče in brez vmesnega nakladanja zdrdral repertoar. Nismo videli nobenega odvečnega "R.I.P." vložka, nobenega pretiranega hajpanja publike, nobenih zdrajsanih hiphoperskih floskul. Tudi nobenih anekdot ali lažnega dobrikanja publiki. Nobenega balasta torej. Na odru je za trenutek zavihrala tudi albanska zastava. Žal še zmeraj ob preveč tihem ozvočenju. Občasno se je Bronsonu pridružil tudi Meyhem Lauren in celo rahlo zasenčil glavno zvezdo. Njegova vokalna “dostava” je bila pač malce markantnejša in prepričljivejša. Ob koncu obvezen, kar glasen, a ne ravno divji aplavz za bis. Ta je bil izjemno kratek, le nekakšen singalong trenutek. In konec.

Nastop Actiona Bronsona v Münchnu je bil tako bolj kot nepozaben korekten, razen mučenja z muziko med pavzo tudi brez enega samega pravega felerja. No, eden je sicer le bil: vse skupaj je bilo prepotiho, ni bilo tistega udarca, tiste mase zvoka. Tistega minimuma šusa, ki je nujen za celovito koncertno izkušnjo in ki je nujen, da publiko zares premakne. Gledali smo rutinirano predstavo dveh emsijev povsem suverenih flowov, Queens je bil “v hiši” in zastopan je bil, kot se spodobi. Gledali smo ravnico, koncert brez padcev, brez napak, brez nerodnosti, pa tudi brez pretiranih vrhuncev, brez skakanja in evforije. Gledali smo Bronsona, ki z nizanjem številnih koncertov, z res natrpanim urnikom ne deluje utrujeno, ampak samozavestno. In videli smo ne ravno evropsko prestolnico rapa, München, s polno, če ne ravno razprodano dvorano in kar odzivno, če ne ravno najglasnejšo publiko.