Cukrarna bar, Ljubljana, 6. 5. 2022

Pretekli petek se je v Cukrarna baru odvil sklepni dogodek mednarodnega festivala kodiranja v živo Algopolisa. Algorave je ljubljanski publiki v dobrih štirih urah predstavil 11 koderjev, od tega osem glasbenih in tri vizualne. Dogodek je prostor osmo/ze, kjer se je sicer zgodil preostanek festivala, zamenjal za izdolbeno betonsko kocko bara v Cukrarni, ki je dogodek naredila prostorsko intriganten in ga tokrat zasluženo ponesla na uho večji publiki. V dvorani je kraljevalo ogromno platno, na katerem smo lahko tekom večera spremljali več vizualnih interpretacij slišanega, umetnic Olivie Jack, Saskia Freeke in Turbulente. Vizualije, prav tako skodirane z dokaj malo predpriprav in dokaj veliko znanja, so predstavljale definitivni vizualni presežek tega, česar smo vajeni ugledati na rejvih pri nas. S spreminjajočimi oblikami in zanimivo kinestezijo ter uporabo barvnih modulacij so se prilagajale glasbi, ji dodajale novo dimenzijo in bile paša za naše oči.

Pod platnom se je od devete do prve ure ponoči nanizalo osem ustvarjalcev in ustvarjalk, ki so, eni manj drugi malo bolj, pozibavali publiko na plesišču s svojo kodo. Ta se je na ogled veščim njenega jezika prikazovala na treh zaslonih, namontiranih pred odrom. Glasba pa se je skozi polurni set posameznega ustvarjalca razgibavala od preprostih kodnih piskov in šumov do kompleksnejših kompozicij, ki so se bohotile s premišljeno oblikovanim zvokom in množico različnih ter unikatnih kod.

Večina ustvarjalcev je svoj set zapolnila s preprostimi melodijami, ki so se proti koncu z modulacijo prelivale v ambientalno simfonijo računalniškega zvoka z občasnim dodatkom drone elementov in tu pa tam tudi nekaj perkusivnih elementov, ki so se gibali v zlomljenih ritmičnih vzorcih. Prvih pet nastopajočih, Blaž Pavlica, Patrick Borgeat, Luka Prinčič, LinaLab in Chigüire, bi v grobem lahko stlačili v ta opis, čeprav je set vsakega nedvomno pravnomočno samosvoj. Chigüire je sicer proti koncu že pričela vpeljevati bolj basovske in plesne elemente. A beseda rejv je oživela šele pri zadnjih treh nastopajočih.

Ti so pokazali svoje kodno znanje na bolj plesni in intenzivnejši način. Roger Pibernat je v setu predstavil perkusivno močnejšo sintezo računalniške glasbe, ki je željne pravega rejva takoj navdušil. Sledeči Nizozemec Timo Hoogland je ustvaril vrhunec večera s setom live skodiranega techna, v katerega je vpeljeval temu še nepoznane elemente čiste računalniške sinteze. Rezultat je bil ekstremno vitalen 4x4 produkt, rešetajoč, udaren in zabaven, tako da je recenzent nemalokrat obstal z nasmeškom na plesišču. Z ogromnim drone ambient pretegom je dogodek zaključil Iván Paz, čigar odsotnost za mizo na odru je povsem ustrezala transgresivnemu zaključnemu aktu, ki ga je predstavil na koncu večera.

Z dogodkom Algorave v Cukrarna baru se je festival Algopolis dokončno predstavil rahlo večji publiki in s tem ob desetletnici algorave gibanja ujel nekaj več pogledov kakor prejšnja leta. Z zaključnim dogodkom je predstavil širok nabor tujih in domačih zanimivih ter inovativnih ustvarjalcev, ki z računalniško kodo premikajo glasbene meje, Ljubljani in njeni lokalni elektronski ter plesni sceni pa prinesel enega zanimivejših večerov.