Klub Gromka, 15. 9. 2017

foto: Uroš Badovinac

Res je bilo lepo pogledati koncert zasedbe, ki je s svojo glasbo, resnostjo in načinom delovanja pustila poseben, močan pečat na regijski neodvisni sceni. Še posebej za tiste poslušalce, ki jih v preteklosti nismo imeli priložnosti videti v živo. Bendu Analena se v zadnjih letih na Radiu Študent nismo veliko posvečali. Po pravici povedano pa bend niti ni bil bistveno prisoten, ne v smislu koncertov ne z izdajanjem novih plošč. Zaradi povečanih geografskih oddaljenosti med lokacijami posameznih članov benda, pa tudi zaradi njihovih ostalih aktivnosti, so se v tem času znašli v daljšem stand by obdobju, iz katerega so se tokrat zbudili s ponosnim razlogom – obeležujejo namreč 20 let obstoja!

Z napovedjo le dveh rojstnodnevnih koncertov – v Ljubljani in Zagrebu – se je Analena resno potrudila najti bend, s katerim bi imelo kar največ smisla deliti si oder. Za petkov večer na Metelkovi je zasedba povabila graški četverec Hella Comet, ki obstaja že več kot desetletje in ima za seboj že nekaj albumov, a je bil tokratni nastop tudi njihov debitantski v Ljubljani. Njihov zvok je sicer globoko vkoreninjen v post-rock in shoegaze, a z lanskoletno ploščo Locust Valley, ki smo jo na našem radiu predstavili v Tolpi bumov, so se očitno premaknili v bolj tipičen rock format. Tako sta se s petkovim večerom izrisala dva dokaj različna pristopa k muziciranju.

Hella Comet so svoj nastop začeli zasanjano in ne preveč energično. Kitarista Franz in Jürgen sta zapeljala z lepimi izmenjavami, ne da bi kdo od njiju bistveno zavzel zvočni prostor. A kmalu je njihov koncert začel dolgočasiti, proti čemur ni pripomogla niti kopica kitarskih efektov. Prav tako koncerta ni rešilo niti dejstvo, da je bend predvsem v prvi polovici prikazal izrazite kvalitete, denimo sposobnost pripraviti dolge in lepo dodelane aranžmaje ali zapomljive vokalne melodije, s katerimi je zasedba občasno močno zablestela. Vendar je po dvajsetih minutah preigravanja v podobni maniri v osredju pozornosti ostala le pevka in basistka zasedbe Lea, ki je sicer skozi celoten nastop držala močno odrsko prezenco, a tudi ona, žal, ni zmogla na svojih ramenih nositi teže celotnega benda. Ravno ko se je zdelo, da se bo nastop le še v enaki maniri odvil do svojega konca, pa je bend začel igrati drugače. Kitarista sta vklopila hrupnejše distorzije in skupaj z bobnarjem Slobodanom pohitrila v iztek koncerta. Hella Comet so zadnjih nekaj komadov odigrali v izrazito oštrem slogu, s katerim so primerno večeru zaključili svoj nastop in dali dvig, ki ga je občinstvo potrebovalo, da se je zbudilo pred nastopom Analene.

Po kratki pavzi so oder torej zavzeli Analena, ki so intenzivno in brezkompromisno začeli s komadom Carbon Based Organisms. Njihov nastop je bil od prvega trenutka udaren in direkten, na odru so se takoj izrazile značilnosti, po katerih je Analena prepoznavna že dolga leta. Izmenična ali istočasna kričanja treh vokalov, s pogostimi melodičnimi vpadi pevke in basistke Ane. Vzburljivo preigravanje kitaristov Mija in Mirana, pretežno utemeljeno na ameriških post-hardcore in post-rock bendih iz devetdesetih, a nikoli omejeno zgolj s tem obdobjem kitarske muzike. Skozi nastop so se stekali številni hiti, predvsem pa smo slišali komade z zadnjih dveh albumov. Starcrossed Logistics, Split Milk, in Life In Exclamation Marks so bili le nekateri izmed komadov, ki so izstopali, a težko bi bilo reči, da je kakšen izmed odigranih kosov izpadel slabše kot ostali. Občasno se je zgodilo tudi, da so se člani zmedeno in z nasmeškom na obrazih spogledali med seboj, ko se je kakšen od komadov razvil v morda nepričakovano smer, a je to vsakič le dobro izpadlo, saj je bend ves čas tovoril tudi dobro količino hrupa. Tisto pa, kar jih je med nastopom najbolj zaznamovalo, je bila njihova popolna vznesenost – igrali so, kot da ne obstajata drugo mesto in drug trenutek, kjer in ko bi se ta koncert lahko odvil. In prav to je bilo tisto nekaj, kar nas je najbolj prepričalo med njihovim približno 50-minutnim nastopom.

Čeprav so pred nastopom člani Analene izjavili, da morda te dni igrajo svoje zadnje koncerte, skozi nastop nikakor nismo imeli občutka pogreba benda. Veliko je bilo zajebancije in v skoraj polnem klubu smo predvsem uživali ob glasbi, ki je ogromno pomenila tako tistim na odru kot tudi ostalim prisotnim v klubu.