Klub Gromka, 11. 4. 2016

V ponedeljek smo lahko v Gromki ponovno preverili dvoje predstavnikov aktualnih black metalskih dogajanj, a takih iz precej specifičnih okolij. Gre za tisto podtalno renesanso, ki jo že nekaj let določene black prvine doživljajo znotraj DIY anarho in - v širšem smislu - hardcore in punk undergrounda. Le-ta je določene poteze te sedaj že globalne izraznosti vzel za svoje, cepil pa jih je tudi na diapazon crusta, d-beata in post-hardcora ter na svoje tipične tekstovno-ideološke preokupacije, ki so tako raznolike kot scena sama a se vseeno pogosto stekajo v anticivilizacijsko kritiko, anarhoprimitivizem, glorifikacijo narave, postapokaliptični nihilizem ter raznorazne odtenke antiavtoritarnosti in kritičnega antireligijskega sentimenta.

No, tokrat smo lahko prisluhnili dvema skupinama, ki morda ne spadata med najbolj originalne in presežne iz teh miljejev, a je bilo to vsekakor vredno preveriti. Tudi zato, ker se s tovrstnimi bendi tukaj srečamo precej redko. In kadar se, je to ponavadi v organizaciji kolektiva Panda Banda, ki mu gredo zasluge tudi za ponedeljkov večer. Pravzaprav smo t. i. »kaskadski black metal« nazadnje verjetno poslušali leta 2013, ko so v Menzi pri koritu nastopili Ash Borer in Fell Voices. Iz tistih logov so bili tokrat seattelski Addaura, močnejši in daljši set pa so prispevali Antlers iz Leipziga, o katerih več kasneje.

Med turnejo, na kateri se mudita obe zasedi, so imeli Addaura to nesrečo, da si je njihov basist precej resno polomil roko in tako se je ob začetku koncerta le usedel na rob odra, ostali trije pa so odigrali krajši set brez basa, kar pa ni preveč očitno skazilo njihovega tipičnega zvena. Na oder so šli ob še slišni plošči »Two Hunters« eminentnih Wolves In The Throne Room, ki se je predvajala med pavzami. In glede na to, da feni Addaura uvrščajo med nosilce toka, ki so ga Wolves In The Throne Room ključno pomagali zagnati, so se znašli pred zahtevno nalogo. Začeli so z »Amidst the Tumult and Clamor« in takoj pokazali, da so sicer vešči melodičnega kaskadskega blast napada, a tudi to, da pretirane zvočne in doživljajske magije pri njih ne gre iskati. Njihova inačica black metal katarzičnosti se je pogosteje zdela bliže indie rocku ali pač screamotu in post-rocku, kar je za tovrstne bende precej pogosto. Slišano in doživeto na ta način, po nekaj začetne rekalibracije, je bilo moč ceniti novo okolje, v katerem so se znašli gromoglasni kitaristovi kriki, ki so vse skupaj potegnili v neko bolj intimistično, rockovsko izpoved. Le-ta pa se je na račun že mejno osladnih in precej brezbarvnih harmoničnih motivov kmalu znašla ujeta v kotu, iz katerega ni mogla naprej ali nazaj, ali še raje dol in v širino.

Po končanem nastopu je vsaj meni ostal predvsem okus omejenosti dometa tovrstnega pristopa. Vsekakor ni šlo za noben ekstrem, tudi trenutki zanosa, ki so preplavili prostor, so se zdeli neizkoriščeni in nekako preveč varni. Morda gre tukaj za podoben problem kot pri tistem, čemur se povečini pravi post-rock, in to je, da se zdi to obupano oklepanje najbolj prozaične kitarske molovske tonalnosti prej odraz depresije in izpraznjenosti kot pa presežka čustev in teže. Ampak ta deprimiranost, izpraznjenost in prestrašenost je nekaj, kar se tiče vseh nas. Ta megla pokriva in onemogoča vse. A v najbolj žlahtnih trenutkih se to znotraj black metala lahko odraža na precej bolj mračen in opolnomočen način. Naj gre za gnus ali pa zanos destrukcije in poguma, kljubovalne sakralnosti – black metal odpira vrata za vse to in več ...

Po nekaj premora in soundchecku pred publiko so na oder, ki je bil sedaj napolnjen tudi z jelenjimi rogovi in svečami, stopili Antlers. Zasedbo med drugim tvorijo tudi člani Sangre De Muerdago, Cop On Fire in še nekaj drugih na presečišču hardcora ter na drugi strani umika v galicijsko ljudsko glasbo in romantizirano dojemanje tega, kar se je znotraj rockovskih in metalskih miljejev izumilo kot univerzalni »folk« zven. Že od prvega tona dalje je bilo slišati, da se bodo sedaj reči sestavile v drugačno konstelacijo kot nastop maloprej. In so se. S komadom »Hundreds« so nas takoj povlekli v tista tipična burzumska prostranstva čudenja, vendar tudi nujno prečena z nespregledljivim občutjem propada, posilstva okolja in jalovostjo človekovih dominatorskih delirijev. Izraz Antlers se pomika med dolgimi elegičnimi nabijanji srednjega tempa in brezhibnimi prehajanji v blastovsko drvenje, ki pa ohranja tisto tipično atmosfersko statičnost.

Black metal je resnično delikatna zadeva. V dojemanjih marsikoga nemara celo primitivna v slabem smislu, a dejstvo je, da je mestoma zelo subtilna aglomeracija vseh gradnikov, ki povzročijo polni učinek. In tega se v vsej iskrenosti ne da spregledati. Struženje žalobnih motivov, blastbeati in kriki še ne tvorijo nujno black metala. Seveda nihče ne more s prstom pokazati, kaj black dejansko je, a eno izmed inačic njegovih telesnih tehnik, psihične gostote in duha so Antlers vsekakor uspešno udejanjili. V njihovem nastopu je bilo dejansko čutiti smiselnost vedno bolj množičnega udinjanja v tej umetnostni formi s strani posameznikov in skupin, ki sicer odklanjajo marsikateri sporni eksces in mračno dediščino tega žanra. Seveda s tem nekaj izgubijo, zato pa pridobijo na drugih področjih. Denimo v primeru komada »Carnival of Freedom and Betrayal«, ki ima tekst osnovan na odlomku iz knjige »Q« zloglasnega pisateljskega kolektiva »Luther Blisset«, ki danes operira pod oštevilčenimi psevdonimi »Wu Ming«.

Antlers so kljub nekaterim minornim tehničnim težavam oddelali pošten set, v prihodnje pa se nemara lahko nadejamo še kakega dviga intenzitete tako v smislu koncertne izkušnje kot bolj ostre in težje harmonske motivike ali klime.

Dodati pa je treba še, da je koncert mineval tudi v rahlo napetem vzdušju zaradi sedaj že standardnega preplaha pred morebitno intervencijo policije, ki jo še vedno vztrajno kliče nekakšna soseda, za katero v tem trenutku ne najdem primerne oznake. Na srečo tokrat takih pripetljajev ni bilo, pohvale pa gredo ekipi Gromke in kolektivu Panda Banda, da je izvedel in tudi ubranil še en pomemben underground dogodek. Kmalu se nam v organizaciji Pande Bande obeta še en dogodek, ki bo v te kraje prinesel dva žlahtna benda in entiteti severnoameriškega sludge/doom/black podzemlja – v skvotu Inde oziroma Inde platformi v Kopru naslednjo soboto, 23. aprila, nastopijo Hell in Mania.