Kino Šiška, 16. 3. 2015

foto: Aleš Rosa

„Good fucking Lord, we've been doing this for almost five years ... and we have never had no shit like that“ so bile besede iz ust Gaslamp Killerja, ko je ta pred slabimi štirimi leti kot rezident slavnega L.A. klubskega večera Low End Theory prevzemal soundsystem štafeto s strani leta 2011 še dokaj neznanega beatmakerja Araabmuzika, ki je ravnokar zaključil svoj razbijaški „solo boben“ MPC set večera.

Pričakovanja pred včerajšnjim dogodkom v Kinu Šiška so bila tako precej jasna. Abraham Orellana aka Araabmuzik je pač hud, hud drkič na svojih Akai semplerjih, ne nazadnje je javna fascinacija nad njegovim tehnično dih jemajočim tapkanjem izvorno tipičen Youtube fenomen. Z videi na spletu se je torej Orellana sploh prvič profiliral kot samostojni izvajalec. Zato smo predvsem upali, da se vsebina Araabovega izvajanja ne bo razdišala že po nekaj minutah, da se stvar ne bo zgolj izpela v analih čiste tehnične fascinacije, na kar je ne nazadnje bilo upati po neki kolektivni „recenzentski“ zavesti s spleta ... Ta se namreč vselej mota okoli izvajalčevega tehničnega labirinta, a si vendarle le redko dovoli sodbo v smeri čiste tehnične ekshibicije, za kakršno bi se lahko izkazala teza Araabmuzika.

Vendar pa le ne prehitevajmo. Včerajšnji dogodek je nujno uzreti z več različnih perspektiv. Kot celota ali kot njen vajb se je namreč umestil neposredno v sredino vsaj dveh razkolov aktualnih „beat“ muzik doma in po svetu. V prvem primeru gre za razmak med „etosoma“ dveh z zastavo hip hopa plapolajočih kultur. Recimo bolj klasične, bolj roots, cratediggerske kulture na eni strani in na drugi potem tiste z novejšimi trendi in aktualnim EDM popularnim vezivom pogojene, vsebinsko veliko bolj brezbrižne kulture dandanašnje mainstream / pop beats bass godbe za žur. Drugi razkol pa bi morda najlažje določili z uvodno pripombo tehničnih aspektov Araabovega izvajanja. Tukaj imamo namreč v mislih določen precej „meta“ moment spremljanja muzik, ki se bistveno ne ozira na pripete scene in korenine ter posamezne moralke izza skupnosti, temveč ga denimo Araabova muzika zanima kot intriganten fenomen, znotraj katerega se razpira določen tehničen potencial sodobnega elektronskega muzičizma.

Prvi razkol dveh hip hop »komjunitijev« se je včeraj izkazal tako s pretežno hip hop publiko kot s programom izvajalcev. Uvodni Šuljov live set je bil bolj klasičen beats obred, zaznamovan z avtorjevim suverenim vzorčenjem stilov in vajba, primernega reperski sceni in reperskim produkcijam. Šuljovi beati so zelo barviti, polni življenja, dinamični, popolni za dober in izzvan nastop rimoklepača. Tako z užitkom požiramo beat-rap kombinatoriko njegovega Tekochee kruja, njegov solo nastop pa vsaj v primerjavi s težko kategorniki žanra ne premore najpomembnejšega dejavnika razločujoče osebnosti, stila. Je pač visoko funkcionalen agregat, apropriacija, dejansko zelo hip hop, vendar pa neujemajoč s kriteriji trendov sodobne napredne inštrumentalne produkcije.

Araabmuzikov drajv v inštrumentalno beats produkcijo je dejansko par celotnih svetov oddaljen od Šuljovega. Prvič, v njegovem snovanju ni zaznati veliko brige za klasične hip hoperske norme. Predvsem pa se je v zadnjih dveh letih očitno še ojačal v njegovi glasbi sicer že stalno prisoten element brezsramnega spogledovanja z euro-dance tradicijo, ki je v njegovi praksi preko EDM festivalske in klubske sodobnosti pač pridobila neki oporni kamen znotraj sveta dejanskega dogodkovja. Ozadnje video projekcije njegovega brzostrelnega tapkanja so sicer dominirale vizualni aspekt nastopa in po svoje kompenzirale manko interakcije s publiko s strani nastopajočega, ki med svojim izvajanjem nikakor ne zmore še hajpanja zbranih, pretiranega mahanja naokoli ali skakanja po odru. Vendar pa na naše navdušenje tehnični aspekt njegovega živega izvajanja nikakor ni bil pretiran ali pač zadnji horizont vsega skupaj, Araab ni dolgovezil z bobnarskimi solažami, niti se ni preko meja dobrega okusa ponašal z intuitivnimi hitroprstnimi brejki v flowu, to telovadbo je zelo zmerno uvedel zgolj vsakih toliko minut in nikakor na vsakih par taktov. Tudi njegov lok je bil tako bolj določen z nizanjem beatov kot z neko morda pričakovano in v mnogih videih videno free-form ekshibicijo. Ta aspekt nizanja, dinamične funkcionalnosti njegove spretnosti, ko Araabmuzik v trenutku preide iz tapkanja enega gruva v drugega, je morda celo še bolj tehnično fascinanten kot njegovo hitroprstništvo. In tu se je večer zares prevesil v uspeh, v dinamični funkcionalnosti in od te odvisnemu vzdušju pod odrom. Kot je v zadnjih letih Araabmuzik obredel mnoštvo ameriških bro-step festivalov, ker "that's where the money's at", tako je tudi včeraj Kinu Šiška serviral v bistvu žurko in ne klasičen beatmakerski večer.

Po prvi polovici nastopa se je tudi že poznal delen osip ljudi v dvorani, pred odrom pa je ostala še kar razgibana, za tak vajb dojemljiva sredica obiskovalcev, ki ji ob zaključnem vztrajnem / brez predaha desetminutnem pumpanju in značilnih bro-step basih res ni več veliko manjkalo do proper klubskega eventa. Zato razumemo morebitno ogorčenje nad včerajšnjim Araabmuzikovim setom, vendar tudi vemo, kako irelevantno je tako izrekanje za dejansko avtorjevo prakso. Pomembna je druga perspektiva, ki smo je vedno pogosteje deležni tudi pri nas, spomnimo se le Mykki Blanco v istem prostoru lani ...