Channel Zero, 2. 6. 2012

Ko greš na dvojni koncert in ko je ekstremni, hrupni dvojec Hexenbrutal tista od obeh zasedb, ki ima nedvomno večji »appeal« za širšo publiko, potem te verjetno ne preseneti, ko tam vidiš vsega nekaj deset glav. To je potrdil tudi sobotni dogodek v metelkovskem Channel Zeru, na katerem sta Hexenbrutal ogrevala peščico obiskovalcev pred nastopom zasedbe Automassage, ki je ob tej priložnosti predstavljala svojo novo ploščo We Should Get Rid of Our Saxophone Player. Čeprav si zasedbi izrazno – z izjemo hrupnosti – nista sorodni, se je izbira Hexenbrutal za predvozača izkazala za povsem posrečeno. Dvojec lahko povsem suvereno funkcionira v različnih kontekstih, po drugi strani pa širok prostor za raznolika odrska druženja razpira tudi izrazna neoprijemljivost zasedbe Automassage. No, obe zasedbi druži še založba God Bless This Mess, obe pa sta bili v letu 2006, takrat sicer v nekoliko drugačnih zasedbah, izbrani tudi v karavano Klubskega Maratona. In kaj je tisto, kar dvojec Hexenbrutal v primerjavi z Automassage naredi privlačnejšega za nekoliko širšo publiko? Verjetno je to predvsem njun mnogo bolj trendovski karakter, ki v nasprotju z retro-in-avant-gardno pojavnostjo prekmursko-avstrijske naveze poslušalcu/obiskovalcu ponuja precej jasnejšo oporo.

Hexenbrutal sta zahrupala v preverjeni podobi, ki je skozi njuno dolgo odrsko kilometrino postala tako rekoč brezhibna. Kombinacija žive manipulacije z elektroniko in akustičnega bobnanja je atraktivna in učinkovita, dvojec pa se v njej počuti udobno in s koncerta v koncert bolj suvereno. Ima pa ta udobnost, vsaj na odru eno pomankljivost. Premori med posameznimi skladbami, predvsem vsled sprotne priprave elektronike, so občutno predolgi, zato njun nastop ne izpade tako dinamično in celovito, kot bi lahko v primeru, če bi bile posamezne skladbe vpete v bolj strnjen scenosled. V daljših skladbah se te pomanjkljivosti sicer ne občuti, medtem ko je pri tistih krajših, premor pred in po skladbi, malodane enako dolg kot skladba sama. Struktura posameznih skladb je v obeh primerih enaka. Skoraj praviloma so podložene z brnečimi, priložnostno subtilno ritmičnimi podlagami, na te pa dvojec zlaga zanimiva ritmiziranja. Elektronska rigidnost se tu izvrstno dopolnjuje z živim bobnanjem, ki se tej rigidnosti sicer pogosto prilagaja, vendar pa hkrati vselej ohrani akustično mehkobnost pulza. V daljših skladbah ritem skozi repeticijo ne skriva apetitov po plesnosti, medtem pa se tiste krajše materializirajo v podobi nekakšnega elektronskega hardcora. Poštena mera distorzije in hrupa le še stopnjuje intenzivnost koncertne izkušnje, da vse skupaj vendarle ne postane pretirano naporno, pa dvojec oporo postavi v dobro odmerjenih melodičnih nastavkih. Če bi bili premori krajši, bi bil že tako dober vtis še boljši.

Zasedba Automassage, ki smo je v koncertnem kontekstu vajeni tudi v obliki dua in tria, se je tokrat predstavila v polni, pet članski postavi z bobnarjem, dvema bas kitaristoma in dvema upravljavcema elektronike. Da bomo priča neobičajnemu izrazu, je bilo jasno že po posluhu plošče We Should Get Rid of Our Saxophone Player, ki jo je nemogoče postaviti v specifičen žanrski okvir, ta samosvojost pa se je skozi izkušnjo koncerta le še stopnjevala. Običajno lahko tudi pri tistih najbolj izvirnih muzikah vselej vlečemo takšne ali drugačne reference, bodisi v obliki drugih bendov ali žanrskih specifik, v primeru zasedbe Automassage pa tovrstne primerjave postanejo precej bolj ohlapne. Skozi prizmo raznolike strukture skladb bi vzporednice morda lahko iskali v sedemdesetih letih minulega stoletja, pri bendih, ki so z brskanjem po avantgardnih naukih takrat radikalno spremenili podobo rockovske glasbe. Spet drugič bi izraz peterice lahko postavili v kontekst sodobnega progresivnega rocka. Tretjič nekam vmes med rockovski minimalizem in elektroakustično avantgardo. Četrtič na sled hrupnega rocka. Ta neoprijemljivost je na sobotnem koncertu postala še bolj izmuzljiva zavoljo ozvočenja, ki je na trenutke namigovalo na popolno razglašenost. Toda obenem se ni bilo moč izogniti niti vtisu, da je bila ta »razglašenost« pravzaprav skrbno načrtovana. Spodaj podpisanemu verjetno še nikoli ni bilo težje ubesediti oprijemljivega ovrednotenja koncerta. Na eni strani zasedbi Automassage v velik plus lahko štejem povsem izvirno, nenavadno koncertno izkušnjo. Po drugi strani pa verjetno še nikoli nisem tako vneto čakal konca. Slednje verjetno tudi zavoljo napornega, na trenutke že mazohističnega razpoloženja. Sodeč po le še kakšnih dvajsetih obiskovalcih, ki so vztrajali do konca, koncert kot ga ponudi peterica resnično terja trpežnega poslušalca.