Klub Cankarjevega doma, 17. 3. 2015

Organizatorji koncertov v klubu Cankarjevega doma na ciklu Cankarjevi torki so pri oblikovanju jazzovskih večerov dokaj domiselni. Tako smo pred kratkim lahko prvič prisluhnili trem domačim bendom na novem mini festivalu Zvončki in trobentice, ki ima namen postati tradicionalen dogodek v sklopu Cankarjevih torkov. Ta teden smo na dvojnem koncertu najprej poslušali trio Ballister, dobro uveljavljene, malone veteranske tuje goste in šele nato manj znano in mlajšo mednarodno zasedbo, čeprav je ponavadi (kajpak) vrstni red obraten. Gotovo se ne motimo veliko, če menimo, da so želeli v Cankarjevem domu ljubitelje bolj mainstreamovskega jazza zvabiti še na svobodnjaški jazz.

Če se bodo take poteze obnesle pri popularizaciji te ali one jazzovske usmeritve, bo pokazal čas, mi pa lahko le pripomnimo, da je bila tokrat razlika v zvoku, strukturi skladb, načinu igre in intenzivnosti izvedbe pri obeh zasedb kar se da diametralno nasprotna. Toliko bolje za primerjavo novih jazzovskih snovanj, ki lahko, kot se je pokazalo, na isti večer zmamijo in pritegnejo raznoliko publiko …

Ballister je ameriško-norveška trojka naših bolj ali manj starih znancev: Dave Rempis na saksofonih, Fred Lonberg-Holm na violončelu in Paal Nilssen-Love za bobni. Trio je začel udarno in brez usmiljenja plesti rezko, grobo, surovo mrežo dialogov med trojico špilavcev. Posamični člani so navidez igrali vsak zase, pletli široko harmonsko in ritmično paleto, ki sta se ji občasno pridružila še preostala člana v silovitem mnogoboju na meji hrupa.

Tako smo lahko občudovali več plasti glasbe tria Ballister, ki se je prek posamičnih doneskov vešče zlivala v razgreto skupinsko igro. Če se nam je na primer za hip zazdelo, da eden od trojice predstavlja nosilni steber, se je ta misel v hipu razblinila, saj ga je preglasil kdo drug in prevzel glavno vlogo. Ta je bila spet le občasna, saj se je težišče spontano spet premaknilo naprej. V tem podajanju tem, ritmičnih obrazcev ali včasih le zametkov idej, iz katerih bi kak drug bend ustvaril kako dolgo kompleksno skladbo, se je počasi, a gotovo oblikovala skupinska zvočna slika. Bila je polna prekucev, zastojev, sunkov, rešetanj, tudi upočasnitve in stremljenja k molku, pa spet po drugi strani k hrupnim zvokom.

K slednjemu je veliko prispeval čelist, ki na svoje glasbilo igra s celo paleto pristopov, od ritmičnega zazibanega lokovanja do spogledovanja z električno kitaro, ko je vse tisto cvrčanje in piskanje spomnilo na najbolj žlahtne noise-rockerje. Posebno mesto so v daljših skladbah imele upočasnitve, znotraj katerih so se posamični člani iz poprejšnje huronske igre hipoma prelevili v občutljive raziskovalce zvoka na meji slišnega. Osišče se je podobno kot pri energičnih izbruhih gibko prestavljalo od člana do člana. Furiozno odigran koncert, ki je znova premaknil nekaj mej tako v načinu strukturiranja kot podajanja svobodnjaške novojazzovske igre.

Po tako razturaškem špilu je bil prehod v bolj milozvočne vode po svoje kar hud, po drugi strani pa nam je zelo ustrezalo opazovati drugačno umerjeno muziciranje po intenzivni izkušnji, ki bolj stavi na instinkt in spontanost. Vladimir Kostadinović je na Dunaju delujoči bobnar in skladatelj, ki je v svoj Vladimir Kostadinović 4tet povabil našega Marka Črnčeca za klavirjem in dva Američana, saksofonista Tivona Pennicotta in kontrabasista Joeja Sandersa, ki pa ga je na koncertu zamenjal srbski kontrabasist Milan Nikolić.

Kvartet je začel z bolj živahnimi temami, ki so se vešče naslanjale na polpretekle jazzovske usmeritve; od postpopa do „third streama“. Kostadinović se je izkazal ne le kot človek s pretanjenim občutkom za raznoliko ritmiziranje, marveč tudi za sijajnega skladatelja, ki iz starega zlahka zvabi novo. Malce je le motilo starinsko vztrajanje s formo komadov, v katerih ima vsak član malce sola, saj so se le-ti večinoma gibali znotraj zastavljenih parametrov skladbe oziroma je niso prevpraševali ali postavili na nove temelje. Ampak kaj takega je bilo pričakovati in ko smo enkrat opravili s svojimi predsodki, smo lahko uživali v doživetih soliranjih predvsem saksofonista in liričnih meandriranjih pianista. In če nas je Ballister navduševal z udarno močjo, ki bi ji težko našli para, smo pri kvartetu Vladimirja Kostadinovića še najbolj uživali v krhko zgrajenih baladah, za katere se je zdelo – ja, vemo, da zveni zlajnano – da jih poznamo od nekdaj. Tako se je, najbrž nehote, z baladami kot protiutežjo hrupnim Ballister sklenil večno vrteči se krog hrupno-nežne muzične igre.