CUK Kino Šiška, 14. 9. 2016

Foto: Matevž Čebašek (galerija fotografij)

Ko sem zadnji večer letošnjega festivala Ment pohajkoval med metelkovskimi klubi, mi je prijatelj sporočil, da v Channelu Zero spremlja najslabši nastop letošnjega programa. To sem seveda moral videti. Ko sem prispel tja, se je kolega že naveličal in je šel hrup iskat drugam, sam pa sem presenečen užival v preostanku kratkega koncerta. Iz zvočnikov je bučala agresivna plesna elektronika, še več pozornosti pa je nase vlekel čudno zveneči in še čudneje oblečeni pevec.

In to sredo, le sedem mesecev kasneje, se je ta ekstravagantni litvanski electro-pop duo, imenovan Beissoul & Einius, že vrnil v Slovenijo. V goste so ga tokrat za otvoritev novega Indekš semestra povabili organizatorji iz Kina Šiška in s tem poskrbeli za enega najbolj zabavnih koncertov, kar jih je Komuna videla v zadnjih mesecih, najbrž celo letih.

Beissoul & Einius je vsekakor projekt, ki se upira jasnim opredelitvam in že iz tega črpa svoje bistvo. Če bi rekli, da je zares alternativen, bi spregledali nesramno spevnost in poslušljivost njegovih komadov, in če bi rekli, da je čisto popovski, bi morda zamolčali njegovo inovacijo in kompleksnost, celo njegovo provokacijo. In ko duo zares zazveni kot pop, je hitro tudi anti-pop, dekonstruira tradicionalne smernice pisanja popevk, morda bi si celo zaslužil oznako post-pop. Slednja je lahko dobro orodje za naznako določene sodobne zvočne in promocijske neopredeljivosti nekaterih specifičnih robnih godb, z njo pa se denimo rad opiše tudi ljubljanski bend Your Gay Thoughts. „Lahko smo karkoli želimo biti, dolgočasno je, če si ves čas isto,“ je pred komadom Chamillion, enim izmed glasbenih vrhuncev večera, naglas razmišljal Beissoul in s tem opozarjal na svojo kameleonsko naravo. Matter bi temu rekli „dvoživka“ in nobeno presenečenje ni, da sta prav Felis Catus in Levanael, didžeja in člana omenjenih domačih zasedb, z back2back setom predstavljala intro in outro večeru.

Fanta se da sicer pogosto ujeti na nastopih po ljubljanskem klubovju, a se znata prilagoditi situaciji in vsakič znova izumiti novo mešanico beatov in samplov. Mestoma njuni zvoki niso ciljali prav daleč od Einiusovih, morda so celo še bolj razslojeni ter dodelani od Litvančevih, za uspešnega pa se je izkazal tudi manever neposrednega prehoda iz njunega seta v Einiusovega. Slednji je z Beissoulom ozračje najprej  preizkusil z nekaj novejšimi, že zelo plesnimi komadi, kmalu zatem pa je v zaporedju serviral hite Heaven, SuMMeRRain in Káip Tu Ir Sakéi. Káip Tu Ir Sakéi je sicer bendov verjetno najbolj konvencionalno strukturiran komad, ki poslušalca premami s sila spevnim refrenom, tudi v sredo pa se je lepo vklopil v tok glasbenega programa. Tokrat je bil to tudi edini duov komad, odpet v litvanščini, čeravno je v vsakem primeru jasno, da Beissoulovim besedilom ne bi bilo smiselno posvečati prevelike pozornosti. Tudi ti verzi sicer plešejo na meji med klišeji in čudnostjo ter so pogosto všečni kolaži besed, ki dobro zvenijo skupaj, brez dvoma pa gre za najmanj dodelan in najmanj pomemben element duove glasbe.

Toliko bolj esencialen je seveda Beissoulov močan, soulovski vokal, ki je v sredo skozi celoten lok koncerta prepričljivo polnil Komuno, medtem ko je Einius iz ozadja ves čas spretno vrtel in modificiral podlage. Seveda Beissoul pritegne vso pozornost nase tudi s plesnimi gibi, ki si jih večina nas ne bi drznila izvajati niti doma pred ogledalom. On pa - celo v neumni beli pernati obleki – ob tem plesu uspe izpasti prav kul. Precej duovih komadov je sicer sestavljenih na način, ko ambientalne, rahlo eksperimentalne in ravno prav melanholične podlage pevcu nudijo kako minuto ali dve za vokalno izražanje, ob koncu pa praviloma preidejo v nebrzdane plesne eskapade, ki v živo izpadejo še precej bolj energično, naefektirano in basovsko kot na posnetkih. Na srečo pa je vhod v vsak refren in vsak drop zastavljen malce drugače in razen izjeme ali dveh vsakič znova preseneti.

Beissoul & Einius sta svoj enourni set zaključila z bolj divjo alternativno verzijo predhodno že odigranega SuMMeRRain in nato še z najbolj evforično plesnim Red Baron. Potem pa v bisu še enkrat SuMMeRRain oziroma polovica te skladbe, tokrat v še bolj drum'n'bass maniri.. „Če že poletje tako lepo vztraja pri nas,“ je razlagal Beissoul. V vsakem primeru je bil že ta mali bis pravzaprav uspeh nas zbranih v Komuni, ki nas ni bilo več kot trideset, vendar smo prostor dokaj uspešno zapolnjevali z glasnostjo in plesom. Lep odziv zbranih si je duo vsekakor zaslužil, saj je odigral skrajno energičen set, Beissoul pa se je nasploh vedel srečno in hvaležno, kot bi pel pred tisoči.

Muzika dua Beissoul & Einius se bo vsemu povedanemu navkljub marsikomu še vedno zdela slaba, preveč preprosta, dostopna ter popovska in mestoma morda to res je, a Einiusova plesna elektronika in Beissoulova karizma slejkoprej presenetita še tako kritičnega poslušalca. Duo nato ostane poslušljiv in zabaven tako dolgo, da ni več le „guilty pleasure“, temveč je že dober, predvsem pa ustvarjen za veliko večja občinstva, kot je bilo tisto v sredo. Očitno Kino Šiška, zaposlen s kupom odmevnejših koncertov, litvanske senzacije ni uspel resneje spromovirati, kar se tudi sicer v primeru Indekš dogodkov kar rado zgodi. Nam zbranim pa bo „Beissoul & Einius na Indekšu v Komuni Kina Šiška“ tudi zato ostal v spominu kot še toliko bolj izstopajoča koncertna izkušnja.