Center za kulturo, Čakovec, Hrvaška, 17. 2. 2024

Minulo soboto je na oder kulturnega centra v hrvaškem Čakovcu zatavala vesela in poskočna druščina muzikantov, če navržemo le dva od pridevnikov, na katere ponavadi naletimo v opisih žanra bluegrass. Že med čakanjem na vstop v dvorano je pred vrati vsevprek odzvanjalo pomenkovanje v slovenskem jeziku. Upali bi si trditi, da je bila naša državica v samem vrhu po številu udeležencev koncerta Béle Flecka in njegove zasedbe, kar pa niti ni tako presenetljivo, kajti slovenskim ljubiteljem bluegrassa se na domači grudi le redko ponudi priložnost slišati najboljše izvajalce tega žanra. Prav prostorska umeščenost koncerta je pritegnila našo pozornost. Kateri sedemnajstkratni dobitnik gremija pa še igra en večer v malem Čakovcu, naslednji dan pa v dunajskem Konzerthausu? Ta skoraj komični splet okoliščin je bil še dodaten sprožilec, da smo se tudi mi odpravili nosljat v medžimursko županíjo. 

Dvorana s približno šeststotimi sedeži se je dokaj umirjeno, toda zadovoljivo polnila. Med čakanjem na začetek koncerta se je po dvorani diskretno razlegala glasba v slogu Fatoumate Diawara – kar zanimiva uvertura v večer, ki je bil pred nami. Pogled se je sprva ustavil na postavitvi predmetov na odru: na sredini je ležala kvadratni meter velika lesena plošča, ki je kar klicala po topotu nog. Obiskovalci smo kmalu ugotovili, da mi sami kaj dosti topotali ne bomo, razmak med našimi koleni in sedežem pred nami je bil namreč precej skromen. Po komentarju za recenzentko sedečega »ameriškega Hrvata«: »Ja volim bluegrass very much,« je sledil nagovor organizatorja koncerta Filipa Horvata, ki je med drugim napovedal, da se bo koncert zgodil v dveh delih. Tako so uživanti te muzike že na začetku dobili zagotovilo, da bo ta večer slišati vse prej kot premalo tresočih se strun. 

Nastopajoči so drug za drugim prihajali na oder, najprej mandolinistka Sierra Hull, za njo pa še kitarist Bryan Sutton, goslač Michael Cleveland, multiinštrumentalist Justin Moses, kontrabasist Mark Schatz in nazadnje še bendžoist Béla Fleck. Da je prišel na oder kot zadnji član zasedbe, je bila v resnici Fleckova edina »zvezdniška« poteza večera. Po domače rečeno, se ni kaj dosti metal ven – vedel je, kakšna je njegova vloga, in temu primerno na bendžo ni po nepotrebnem prčkal. Pričel je z ubiranjem svojega petstrunskega inštrumenta, ki je imel v prvi skladbi večera vlogo spremljevalca glavne štime. Iz te je na nešteto koncih prodiral zvok gosli Michaela Clevelanda, ki kljub svoji skoraj popolni gluhosti na eno uho in še slepoti na to škatlo góde kot za stavo.

Poudariti moramo, da smo imeli pred seboj pač profesionalce. Vsi delujejo še v drugih zasedbah in niso prijatelji iz najstniških let, ki se skupaj pač zabavajo in še malo koncertirajo za povrhu. Drug drugega znajo poslušati, to smo odkljukali, toda na trenutke nas je vseeno zmotila neka odtujenost med njimi. Glede zvoka se nimamo kaj pritoževati, čisto vse je bilo zaigrano do potankosti. So pa poslušalko zmotili momenti načrtovanega »približevanja« dveh glasbenikov solistov. Skupna hoja je delovala malce prisiljeno, malo verjetno je, da se je zgodila spontano. Izmenjevanje muziciranja in možnost za improvizacijo sta tako pri jazzu kot tudi pri bluegrassu med glavnimi komponentami, ki pa so ju v večini primerov glasbeniki na sobotnem koncertu izkoristili na malce klišejski način.

Fleck ni doma le v bluegrassu, udejstvuje se tudi v drugih žanrih. Če je na koncert prišel nekdo, ki si je želel slišati to Fleckovo širino, z dogodka ni šel povsem zadovoljen. Za droben uvid je poskrbela izvedba komada Rhapsody in Blue(grass) – že iz naslova lahko razberemo, da gre za izčrpno priredbo Gershwinove Rapsodije v modrem – ki je nakazala zaključek prve polovice koncerta. Repertoar izvajanih skladb je tako pretežno sestavljala nabirka komadov s plošče My Bluegrass Heart, izdane leta 2021, pri kateri je med drugim sodeloval legendarni mandolinist David Grisman, ki mu je nastopajoča Sierra Hull nedvomno že za petami.

V drugi polovici koncerta se je skupinsko sočasno udarjanje po triintridesetih strunah samo še okrepilo. Utrujenost izvajalcem ni prišla do živega, prej je zgrabila nas, poslušalce. Toda ni šlo za tisti tip utrujenosti, ki bi jo povzročil dolgčas ali obupna izvedba, temveč so na koncu skoraj tri ure bluegrassanja – saj veste, veliko denarja, veliko muzike – prinesle prijetno izčrpanost z omejeno sposobnostjo sledenja vsem nadaljnjim naspidiranim gibom rok glasbenikov. Morda je k temu vsemu prispevalo tudi to, da je bil koncert skoraj v celoti inštrumentalen, le Sull in Moses sta zapela komad ali dva. S skladbo Our Little Secret, ki jo je Fleck označil za tisti drugi tip bluegrassa, pa so nam glasbeniki proti koncu le ponudili bolj umirjeno, netradicionalno zaranžirano skladbo, pri kateri nismo imeli občutka, da bo kakšna trzalica pomotoma nekam odfrčala.

V svetu modre trave se vse dogaja izjemno hitro. V nekem trenutku se je na tleh znašel kontrabas in končno je napočil čas, da se tista lesena dila za nekaj uporabi. Basist Shatz je zdaj poskakoval v stilu plesa clogging, ki, tako kot bluegrass, izhaja iz apalaškega gorovja. Nad vsem bdi pojem old-time music, ki ga nekateri dojemajo kot poseben žanr. Tu moramo poudariti, da današnji bendžoisti tako imenovanega old-time žanra uporabljajo predvsem clawhammer stil brenkanja na glasbilo, ki pa ga na koncertu pričakovano ni bilo – Fleck bluegrassu dovoli, da ostaja prvobiten s stilom igranja s tremi prsti, ki ga je v preteklosti do konca pregnetel Earl Scruggs in ki je zdaj s svojimi dodelanimi tehnikami vodilni v tem žanru.

Koncert Béle Flecka in njegove zasedbe je v soboto v Čakovcu bilo doživetje, ki mu je ušesa poslušalke uspelo natrenirati za poslušanje v našem prostoru ne najbolj pogosto prisotne glasbe. Slednjo smo slišali v izvedbi danes največjih mojstrov žanra in ne preseneča nas, da so po koncertu iz ust udeležencev letele same pohvale. Nedvomno je bil obisk vreden poti v drug kraj, je pa s to udeležbo marsikdo našel tudi novo prizorišče, na katerega bo občasno zahajal po muzičko zadoščenje, ki ga ne more prejeti doma.