Freiheiz, München, 16. 2. 2014

V nedeljo je v prestolnici Bavarske nastopil legendarni ameriški glasbenik Bill Callahan. Če bi rekli, da gre za kantavtorja, bi mu naredili medvedjo uslugo, saj je jasno, da je v skoraj petindvajsetih letih muziciranja ustvaril resnično bogat opus, ki presega žanrske opredelitve. V Münchnu se je oglasil v okviru turneje za lanskoletno ploščo Dream River, pred njim pa je nastopil še škotski folker Alasdair Roberts.

Folk je skozi leta postal lebdeči označevalec par excellence, vseeno pa tu in tam še ustrezno definira zvok kakšnega glasbenika. Alasdair Roberts je muzikant, ki strumno brani barve resnično ljudske glasbe. Posnel je štiri plošče reinterpretacij tradicionalnega materiala, pa tudi njegove avtorske pesmi preveva duh rustikalne ezoterike, pomešane z mitološkim melanžem. V nedeljo se je v Freiheizu predstavil spoštljivi publiki, ki je dvorano, pohvalno, napolnila že za nastop predvozača. Slišali smo pet pesmi, v katerih se je Alasdair predstavil kot elokventen in subtilen glasbenik, ki pa v končni fazi vseeno ne pusti močnega vtisa. Njegova besedila delujejo preveč medlo, njegov sicer lep glas pa nima posebne patine, ki bi v celostno podobo vnesla malo pozitivnega nemira. Robertsove pesmi posledično ne zvenijo brezčasno, temveč prej starinsko, celo zastarelo.

Po kratkem premoru je v svojem slogu, brez pompa in teatralij, na oder prišel Callahan. Spremljali so ga še tolkalec, basist in dodatni kitarist, ki so se tekom večera izkazali za pomožne, a nepogrešljive elemente Billovega trenutnega živega nastopa. Svoj nastop so otvorili s pesmima The Sing in Javelin Unlanding z zadnje plošče, ki sta bili tudi v živo prepojeni z atmosfero, ki je tako ključno zaznamovala Dream River in Billovo kariero nasploh. Cinični lakoničnosti, ki pa jo vseeno preveva neka človečanska toplina, ustreza tudi Callahanova odrska podoba. Njegovo figuro zaznamuje otožen, navidez resigniran pogled, a jo vsake toliko streseta tudi nasmeh zadovoljstva in zatopljenost v lepoto zvočnega prebliska.

Lepote zvočnega prebliska je bilo v dvorani Freiheiz v izobilju. Nastop je bil zastavljen komorno, bil je filingaški in organski. Četverec je pustil, da ga nese in odnese že sam izbor pesmi, ki je izpustil večino pričakovanih komadov in se osredotočil predvsem na tiste, s katerimi se da graditi atmosfero in v okviru katerih se da poigravati s teksturami in niansami. Žal se je organizator še enkrat preveč odločil, da se bo na takšnem dogodku stalo in da bo sicer izjemno lepo dvorano napolnil do kapacitete, tako da se je atmosfera na poti z odra do publike malce razelektrila, a v svojem bistvu vseeno ostala oprijemljiva in polna.

Pesem Ride My Arrow je opomnila, da je bila plošča Dream River resnično ena izmed najboljših v lanskem letu, žal pa sta z nje umanjkala komada Summer Painter in Small Plane. Med vrhunce večera se je zapisala živahna izvedba jedke Americe s plošče Apocalypse, slišali smo simpatično priredbo legendarne Please Send Me Somebody To Love, ki jo je Bill zapakiral v tipično smogovsko embalažo, nagrajeni pa smo bili še z najdaljšim bisom turneje. Pogrešali smo starejše pesmi, a to je opomba pod črto, ki ničesar ne odvzame odličnemu nastopu glasbenika in poeta, ki v tretjem desetletju svoje ustvarjalne poti prav nič ne popušča.