F Club, 31. 5. 2013

Potem ko so britanske techno čeljusti v zadnjih letih opešale in postale škrbaste ter niso več mogle suvereno žvečiti surovega mesa, smo od predlanskega leta priča reanimaciji otoškega techna. Še neizpadle zobe je v čeljustih zamenjala garnitura praktično neuničljivih zobnih vsadkov, pripravljenih tudi na žilavo meso. Če sta industrial in techno že od začetka dobra prijatelja, je zdaj britanski techno iz njega posrkal vse najbolj surove sestavine in se prelevil v pošast. Tako je čeljust postala mašina, ki je ne umiri nobena duda več.

Jamie Roberts alias Blawan, eno glavnih imen otoške scene, se je v borih treh letih svojega ustvarjanja znotraj elektronske glasbe prelevil iz igrivega eksperimentatorja z ritmi, čemur je botrovala njegova tolkalska preteklost, v prvo ime čvrstega industrialnega techna, ki kroji smernice trenutnih 4/4 ritmov. Kljub temu da mu je slednji očitno pisan na kožo, pa je s svojimi izdajami za Hessle Audio in s prvo izdajo za R&S, pustil neizbrisljivo sled tudi na področju bass glasbe.

Po odpovedanem decembrskem nastopu v klubu K4 in potem ko za april načrtovanega nastopa - zaradi začasnega zaprtja Štirke - ni mogel izvesti, smo ga v tretje le dočakali. Ljubljanski F Club je po zaprtju stare Štirke zasukal svoj fokus in po Cosminu TRG-ju povabil še težko pričakovanega Blawana. Pred napaljeno in odlično razpoloženo publiko je Roberts stopil ob dveh ter pregnal vse, ki so postopali pred klubom, na plesišče. Brez uvoda je prešel kar naravnost k surovemu bistvu in naelektril vzdušje v klubu, kjer so se do njegovega nastopa z izjemo sprednjega dela plesišča obiskovalci prestopali z ene noge na drugo.

Glede na začetno eksplozijo energije, ki je prevela publiko, ni bilo za pričakovati, da bo vzdržala takšen tempo cele štiri ure, kolikor je trajal Blawanov set. V prvih dveh urah vijačenja so izstopali predvsem njegovi hiti, na katere se je plesišče odzvalo z navdušenjem, najbolj seveda na komad »Why they hide their bodies under my garage«. Na polovici Blawanovega nastopa je napetost v ozračju rahlo popustila, marsikatero čeljust pa je že opazno zategovalo. A bili smo šele na polovici poti.

Da zna Blawan voditi množico, je v petek večkrat potrdil: ko se je na trenutke zazdelo, da se plesišče prazni, je posegel po kakem od klasikov, kot so recimo Dave Clarke in ostali pionirji techna, in rešil problem. Tako v določenih momentih ni bilo jasno, kdo je bolj neizprosen – Blawan ali publika, ki je zgolj v okrnjenem številu brez težav vztrajala do 6. ure, ko je končal svoj set. Prvinskost in množičen trans, v katerega smo vedno znova zapadali plešoči, je Blawan krojil s premišljenim dviganjem in spuščanjem, saj bi z večjo intenzivnostjo prestopil mejo znosnega. Linearnost zvoka je začinil z ravno pravšnjimi minimalističnimi bass in afro odkloni in razvnel tudi najbolj zadržanega plesalca.

Svojo vlogo so pri ustvarjanju vzdušja odlično izpolnile tudi vizualije, ki so na sicer skromnih površinah v ravno pravšnji meri dopolnjevale Blawanovo masakriranje mešalk. Naravnost epsko sta se obe komponenti združili na samem koncu Robertsovega nastopa: zlobni glas je iz zvočnikov grozil, da nas bo postrelil, na vizualijah pa so na nas streljali space invaderji. Po štirih urah transa morda prisotni tega niti ne bi opazili ali pa bi to celo pozdravili. Bili smo namreč na točki, ko ni bil god a DJ, temveč the DJ our god, ter ob belem dnevu vzklikali in hoteli še.

Pokal je k svina!