Letošnji Trnfest je na glasbenem področju svojim zvestim obiskovalcem pripravil kar nekaj prijetnih presenečenj: potem ko so svoj košček torte dobili hiphop navdušenci, je napočil čas tudi za drum and bass skupnost. Napovedan je bil namreč prihod odmevnih Blu Mar Ten.

Britanska trojica se lahko kot ena redkih zasedb v elektronskem miljeju pohvali s konsistentnim, dinamičnim ustvarjalnim razvojem. Iz vrveža 90-ih let prejšnjega stoletja so izkoristili najboljše nauke jungla in se razrasli izven meja svojih nekdanjih okvirjev v tako odročne elektronske pokrajine, kot so house, techno, breakbeat in downtempo. Po vidnejših komercialnih uspehih v omenjenih žanrih so se konec lanskega leta prvič po treh letih premora vrnili k svojim koreninam in izdali dolgo pričakovani drum and bass prvenec Natural History, ki je bil eden najboljših albumov lanskega leta v tem žanru. V zadnjem času je trojica Tognarelli-Wyndham-Marigold pripravila tudi nekaj raznorodnih miksov, ki so le redkega boben in bas privrženca pustile hladnega. Vse to in še prost vstop so bili več kot zadosten razlog za ogled dogodka.

Ironično je, da se nam je pripetil približno podoben scenarij kakor pri Anti-Pop Consortium: zasedba namreč ni nastopila v celoti. Barve in zastave Blu Mar Ten je tokrat predstavljal zgolj eden ustanoviteljev zasedbe, Chris Marigold. Po uvodnem dovršenem razgibavanju, ki ga je pripravil DJ Borka, se je za gramofoni pojavil Britanec, ki je v šov stopil izjemno suvereno. Pričel je sicer umirjeno, a hitro zaostril ozračje z raznolikimi, sodobnimi komadi, ki so dajali vtis človeka, ki ima vse niti v rokah. Raznovrstnost je bila zmeraj najmočnejše orožje angleške skupine in Marigold je to prakso zvesto spremljal. Svoj DJ set je razdelil na več slogovnih podenot, ki jih je po zvočni plati skušal s tehniciranjem za mešalko tako ali drugače neopazno premostiti. V enotnem vzdušju mu je uspelo združiti različne Blu Mar Ten produkcije, omenimo le emotivnega Believe Me, Close (VIP) in junglistično Trauma (Social Security Mix). Začetke njegovega nastopa je preveval duh zdravega eklekticizma, ki je bil podžanrsko še združljiv z denimo mlajšo generacijo liquid funka; v petek so jo predstavljali Seba, Naibu in Alix Perez. DJ-eva obrazna mimika je odsevala detajlno poznavanje komadov in moč je bilo videti, kako se je Chris Marigold zabaval z občinstvom, ko je po dvorani KUD-a odmeval gromoviti Amitov Gatecrasher ali True Romance dvojca D-Bridge in Vegas. Sem in tja je umestil kakšno stereotipno produkcijo, ki je temeljila izključno na harmonijah in otožnih, nerazločnih ženskih vokalih, a jo je znal zmeraj presekati z ustrezno bombo za plesišče. Kakršen koli dvom o ritmični enoličnosti je še razblinil z dubstep himno Night, ki jo je Breakage učinkovito remiksal v drum and bass komad, in zdelo se je, da bo preostanek seta prav tako zanimiv, kakor je bil njegov pričetek.

Britanec je nedvomno prikazal široko poznavanje trenutnih in polpreteklih drum and bass udarnic. Vsem selektorskim in DJ sposobnostim navkljub pa me je njegov nastop v drugi polovici, kjer sta – presenetljivo – dominirala skorajda izključno techstep in morje neurofunka, pustil dokaj hladnega. Glasbena širina je sicer pohvalna lastnost, vendar se je v Marigoldovem primeru izkazala kot neuravnotežena, obenem pa tudi razkrila rak rano sodobne popularne drum and bass scene: postala je suplement za rock mulce, željne norenja, a naveličane rock glasbe. Ritmične razvejanosti skorajda ni bilo več; poudarek je slonel na distorziranih teksturah, ki jim ni in ni bilo konca. Namesto, da bi bas linije ustvarjale kinetiko, so telo glasbe kvečjemu silile v rigor mortis. Še bombastični komadi iz tega slogovnega bloka so bili tako uničujoče hiperperkusivni, da so poteptali kakršen koli občutek za groove. Čez čas sem malce naveličan dolgočasne two-step prisile pričel dojemati celoten nastop kot vrtiljak klišejev: neskončen cikel buildupov in breakdownov. Na trenutke je bilo – nekje, nekoč - možno zaznati lahne odmeve ambientalnih višav in poliritmičnega obilja, ki so jungle iz približno leta 1994 naredile edinstven, a so jih že naslednji bas vbodljaji prav po kiborgovsko odpihnili stran. Chris Marigold je to enoličnost primerno začutil in jo sklenil preusmeriti na halfstep/minimal drum and bass produkcijo If I Could Tell You, a je bilo žal prepozno.

Opisan skupek vtisov ne vodi nujno do zaključka, da Britančev nastop ni bil soliden, le naša pričakovanja so bila morda previsoka. Po spletnih miksih in živih posnetkih sodeč je Chris Marigold dostojno predstavljal Blu Mar Ten estetiko. Toda v času, ko se na obzorju drum and bassa zopet pojavlja sončni vzhod, pač ne pričakujemo brutalnih odmevov preteklosti. In kljub temu, da so se Blu Mar Ten vrnili na sceno po dolgih treh letih premora, od njih vseeno nič manj ne pričakujemo, da se bodo v inovacijah tako glede produkcije kot tudi DJ-anja pridružili zastavonošam drum and bass renesanse, ki jo potihoma vodijo Instra:mental, Spectrasoul, D-Bridge in Sabre; ali še neposredneje - da bodo prenehali pragmatično stati z eno nogo v preteklosti in se pogumno podali tja, kamor še ni stopil nihče.