Kino Šiška, 17. 9. 2012

Body/Head se imenuje nova kreatura Kim Gordon, ki je v sklopu septembrske evropske turneje nastopila tudi pri nas. Šlo je za enodnevni izlet v Slovenijo med italijanskim delom turneje. Ugibanja o tem, kaj se ima pripetiti, so bila le deloma zavita v meglo, saj je bilo pričakovati nojzersko prebijanje zvočnega zidu, žal pa tudi računati na borno število izbrancev, ki so si za ponedeljkov večer izbrali ikono alternativne glasbe zadnjih 30-ih let, ikono svoje sonične mladosti. Pa vendarle, po bobnenju basov v drobovju in kitarskem svedranju v ušesna nakovalca, v Šentvidu, Festivalni in Križankah, se je tokrat prestižni dogodek hrupne avantgardne distorzije zgodil v spodnjih prostorih Kina Šiške. 

Pred stranskim projektom Body/Head z Billom Naceom se je v privatnem življenju Kim Gordon zgodil break s Thurstonom Moorom, Sonic Youth pa so, po izpričevanju Leeja Ranalda, odložili hrupno orožje za nedoločen čas. Pred tremi leti so izdali album pomenljivega naslova The Eternal, s katerim upamo, da se niso dokončno zapisali v večnost, čeprav so tam svoje visokopozicionirano mesto že zasedli, kot nekaj najpomembnejšega, kar se je neodvisnemu rocku zgodilo. Kim se je posvetila delu na svojih samostojnih projektih. Po eksperimentiranju z Ikue Mori, projektih Free Kitten, Mirror/Dash in drugih, s katerimi je artistka vbrizgala svežo kri v kreativno žilo, se je porodil Body/Head, improvizacijski duo, katerega drugi pol je Bill Nace, bostonski free noise kitarski čarovnik. Tudi on se je s svojim strunjenjem podpisal na različne projekte, kot so Vampire Belt, Vampire Can't in Northampton Wools. Plod kratkega sodelovanja je za digitalne čase neobičajna analogna kaseta Fractured Orgasm, ki je v omejeni nakladi 150-ih ročno oštevilčenih kosov izšla za Ecstatic Peace!, založbo drugega soničnega mladinca Thurstona Moora. Poleg tega je pri neodvisni belgijski založbi Ultra Eczema izšel singl The Eyes, The Mouth, sodelovala pa sta še na kompilacijski plati priredb iste založbe, kjer je 20 bendov obdelalo šlager dive Peggy Lee Fever. Gre za tradicionalno kompilacijo, katere predhodnice so priredbe Popcorna in La Bambe.

Kdo je Body in kdo Head v tem razmerju? Vlogi nista zabetonirani, saj gre za prelivanje energije, za medsebojno prežemanje, razumevanje, čutenje. Nepredvidljivost kitarskega dvojca je nakazala, da so dimenzije svobodnega rock univerzuma še vedno neskončne. Vizionarja sta v eni uri trajajočem nastopu izmolzla zadnje tone znoja iz kitar, ki so po koncu hropeče obležale. Improviziran klubski nastop je bil v večjem delu instrumentalno nastrojen, občasni vokalni vložki elegantne heroine, ki svojih pomladi nikakor ne kaže, pa so melanholično zazveneli, bodisi zapeti ali repetitivno nasneti. Tesanje zvočne skulpture s škrtanjem kitarskih kontaktov, razgradnjo in ponovnim sestavljanjem puzzla s pomočjo petnajsterice kitarskih efektov, z interferenco in seštevanjem zvočnih valov v koketiranju z ojačevalci, nima opredeljenega cilja, ker se delo vedno znova nadgrajuje in razvija. Vnetljivo zapeljivo sooblikovanje riffa odpira stekleničko z vonji prvih albumov Sonic Youth. Confusion Is Sex, Evol in Bad Moon Rising se zopet ponujajo gramofonski igli.

Že prej omenjene priredbe Fever nista zaigrala, kar niti ne preseneča, saj bi narkotični, a vseeno komad s pop pedigrejem in utelešeno formo verjetno zmotil koncept, ki mu je kontrast dodal video zid. A je bila vizualizacija s slow slow slow motion filmskim fragmentom le preveč statična. Morda nalašč, da ne preusmeri fokusa hipnotizirane sedemdesetglave publike od nastopajočih.