Pogon Jedinstvo, Zagreb, 28. 3. 2014

Pomladanski koncertni program je letos v Zagrebu mnogo boljši kot v Ljubljani, kar pa niti ni tako slaba novica, saj so koncertne izkušnje v hrvaški prestolnici zadnje čase nadvse prijetne, tista dobra ura vožnje v eno smer pa ob prijetni družbi tudi kar hitro mine. V petek smo odšli na nastop sedaj že kultnih Bohren & der Club of Gore. Gre za nemško zasedbo, ki je aktivna že več kot dvajset let in ki preigrava unikatno različico ambientalne glasbe, vkoreninjene v zelo, zelo, zelo, zelo počasnem, melanholičnem jazzu in noir atmosferi.

Glasba zasedbe je avtoritativna, a tudi krhka, zatorej primerna predvsem za kontrolirana poslušalska okolja. Vse prevečkrat se zgodi, da taka muzika ob vseh motečih faktorjih koncertne dvorane izgubi večino svojega čara in da se potem cel koncert sprašujemo, zakaj nismo ostali doma in v varnem zavetju temne sobe glasbo doživljali tako, kot jo je treba. V petek temu ni bilo tako. Organizatorjem in zasedbi je s pomočjo atmosferične osvetljave in izdatnih količnih umetne megle uspelo pripraviti situacijo, ki je poslušalsko izkušnjo celo izboljšala. V publiki smo se počutili kot nemočni opazovalci grozodejstev v temni stranski ulici, kot statisti na setu bizarne srhljivke iz šestdesetih, kot tavajoči v postapokaliptičnem svetu, le da kože na obrazu ni dražil peklenski ogenj, ampak glikol iz dimnih naprav.

Med nastopom, ki je trajal uro in pol, torej ravno prav, smo v celoti slišali zadnjo ploščo zasedbe Bohren & der Club of Gore, ki je izšla na koncu lanskega leta. Piano Nights je takrat nadaljevala s tradicijo otožne, tragične, a tudi presenetljivo lepe glasbe in taka je izpadla tudi v živi izdaji. Kvartet, ki je bil med nastopom bolj ali manj zavit v ogrinjalo teme, je s saksofonom, klaviaturami, vibrafonom, basom, bobni in tudi tišino vztrajno gradil polne zvočne kulise. Prav ideja tišine se je izkazala za pomembno, saj je navidezni izostanek beata, ki se zgodi zaradi polžjega, vekovitega tempa zasedbe, eden od ključnih gradnikov napete atmosfere. Je tudi eno izmed orodij, ki zasedbo malce prizemlji, saj se poslušalec drugače v njihovih plavajočih skicah kaj hitro izgubi in mu misli zatavajo po svoje.

Pred bisom smo slišali še košček suhega, a nadvse zabavnega nemškega humorja, ki pa nikakor ni razblinil imidža skupine kot štirih skrivnostnih, temačnih figur, ki že več kot dvajset let ustvarjajo izrazito nišno in monotono, a hkrati tudi svežo in privlačno glasbo. Preden smo malce omotični odšli v zagrebško noč, so nas razveselili še s pesmijo Destroying Angels z odlične plošče Black Earth, ki je postavila piko za resnično zanimivim večerom.