Steklenik, Ljubljana, 22. 9. 2020

Lepo pozdravljeni v današnji RŠ recenziji, v kateri se bomo posvetili zvočni instalaciji, ki ji lahko še do 6. novembra prisluhnete in si jo ogledate v tivolskem Stekleniku, ter z njo povezanem performansu v živo. Novo sezono dogodkov Zavoda CONA je tokrat otvoril stari znanec bioakustičnih krogov in nekdanji radijski sodelavec Boštjan Perovšek. Zvočna prepletanja se postavljajo ob bok kompozicijama drobljenjeLEDU ter Stenice, mrož in vrata in je tako že tretje delo, ki ga je Perovšek samostojno ali v sodelovanju postavil v Stekleniku, zato je bilo pričakovati zvočno dodelano in konceptualno premišljeno delo, torkov večer pa je to tezo potrdil.

Boštjan Perovšek namreč nadaljuje raziskovanje področja bioakustike oziroma bolj specifično biotremologije, vede, ki preučuje produkcijo, razširjanje in zaznavo mehanskih vibracij podlage pri živih organizmih ter vpliv vibracij na njihovo vedenje. Subjekta proučevanja sta bili tokrat dve samici navadnega križevca (Araneus diadematus). Pajkovki sta bili umeščeni v po meri narejeni leseni ogrodji, na katerih sta spletli pajčevine, le-te pa so bile kasneje ozvočene s prav tako po meri narejenimi piezoelektričnimi senzorji. Z njimi so posneli vibracije samih mrež, s tem pa dobili vpogled v svet, ki nam je ponavadi skrit, saj je preveč tih, da bi ga lahko zaznali. Govorimo seveda o svetu za pajke značilnih vibracij, za katere lahko tudi trdimo, da gre za njihov jezik. Tresljaji, ki jih oddajajo pajki, so namreč tako specifični, da služijo komuniciranju. Prepoznamo lahko na primer tresljaje, s katerimi samec sporoča samici, da ni sovražnik, ampak potencialni ljubimec, druge vrste tresljajev služijo preverjanju strukturne integritete mreže, v primeru ogroženosti bodo nekateri pajki agresivno bobnali po mreži, kar naj bi odgnalo plenilce, spet četrti pa bodo s tresenjem imitirali ujeto muho ali kaj podobnega, in ko bo drug pajek veselo pritekel do vira vibracij, ga bo tam namesto večerje pričakala smrt. Za več informacij o obširnem projektu, ki med drugim producira medvrstne jam sessione – ponavadi med ljudmi in pajki – in katerega del je z Zvočnimi prepletanji tudi Boštjan Perovšek, priporočamo obisk spletne strani arachnophilia.net. Imejte le v mislih, da gre za izrazito pajkovsko obarvano tematiko, zato dajte svoje strahove pred pajki na stran.

Da pa ne bomo instalacije zgolj kontekstualizirali, se je lotimo še bolj podrobno in zagrizimo še v zvočno kompozicijo, ki jo je Perovšek izvedel v torek. Zvočno delo za osem zvočnikov je v malo manj kot 40 minutah združilo sintetizirane zvoke ter posnetke pajkov, ki jih je Perovšek posnel sam ter v sodelovanju s Tomásom Saracenom in dr. Rolandom Mühlethalerjem. V zvočnem smislu je kompozicija zelo meditativne narave, napeljuje namreč k poslušanju z zaprtimi očmi in potopu v zvočne krajine pajkovih mrež, z osemkanalnim zvokom pa je poslušalcem omogočen še zelo cinematičen efekt prostorske umestitve. 

Vendar pa je tisto, kar z obiskovalcem ostane dlje časa, simbolika, ki je pri Zvočnih prepletanjih izrazito večplastna. Instalacija namreč vzporeja pajkove mreže s človeškimi sistemi medsebojnega komuniciranja in ni težko razviti ideje, da smo si na malce abstrahirani ravni povsem enaki. Pajkove mreže so namreč podaljšek pajkovih čutil, z njimi bolje zaznava svet okoli sebe, omogočajo mu preživetje in zavetje, podobno pa bi lahko trdili za socialna omrežja ali morda kar za internet nasploh. Konec koncev, tako kot pajek zatrese mrežo, da samico povabi na parjenje, tako ljudje svajpamo Tinder in slajdnemo v DMe. Pajek prek mreže zazna nevarnost, nam pa NIJZ pošlje sms, naj se varujemo korone. Pajek zatrese mrežo, da preveri, ali je poškodovana, mi pa objavimo selfi in preverjamo lajke, da vidimo, kdo je še naš prijatelj. Pajek med hranjenjem oddaja značilne vibracije, mi pa na instič objavimo sliko umetelno pripravljenega obroka.

Medvrstnih vzporednic v komuniciranju bi lahko našteli še nebroj, vendar se Boštjan Perovšek ni ustavil pri njih. Dodatno plast simbolne omreženosti je dodal z načinom samega komponiranja. Ogrodje kompozicije, torej MIDI podatki, ki so služili za sintezo zvoka iz semplanih pajkov in ostalih virov zvoka, so bili namreč produkt sodelovanja s Fakulteto za računalništvo in informatiko, kjer so z uporabo globokih nevronskih mrež preslikali sledi GPS signala določenih oseb v že omenjeni MIDI format. Simboliko mreže tako najdemo v samem načinu obdelave podatkov – z nevronskimi mrežami – in pa tudi v sledenju GPS signala, ki, če ga narišemo na zemljevid, sam po sebi nariše mrežo, ki grafično povezuje vse kraje, med katerimi smo se premikali.

Instalacijo in performans Zvočna prepletanja gre zatorej gledati in poslušati kot zelo aktualno alegorijo sodobnega sveta, sveta, v katerem smo obkroženi z informacijami, poglobitev v specifike pa hitro dobi voajerističen pridih. Perovšek nam namreč z ojačanjem komaj slišnih signalov pajkov njihov svet intimno približa, in če je sprehod po gozdu mimo pajčevine enak scrollanju po newsfeedu, potem je obisk instalacije Zvočna prepletanja enak stalkanju bivše ali prihodnje simpatije po zasebnih profilih. Vsekakor vredno obiska, če so sodobne komunikacijske metode nekaj, kar vam kravžlja možgane. Za konec pa je vredno omeniti še en detajl. Zvočni performans se je zvočno manifestiral skozi 8 zvočnikov, sama instalacija dveh lesenih ogrodij s pajčevinami na koncu Steklenika pa predvaja posnetke skozi dva majhna zvočnika. Tako smo ves čas poslušali dva ločena vira zvoka, kar se je sprva zdelo kot spodrsljaj organizatorjev, vendar pa se je tekom samega performansa vedno bolj kazalo kot še ena, morda naključna prispodoba za socialna omrežja. Se namreč vseskozi prisoten zvok instalacije v čem razlikuje od obvestil?