Gallusova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana, 16. 2. 2024

Minuli petek je v Cankarjevem domu v Ljubljani nastopil bosanski princ sevdalinke ter svetovno znani pevec in glasbeni ustvarjalec Božo Vrećo. Vrećo se trenutno pripravlja na izid novega albuma Sevdahology, s katerega je med koncertom predstavil nekaj novih pesmi, preostali repertoar pa je namenil glasbi s prejšnjih izdaj, denimo z albuma Lachrimae z bosanskim brenkalistom Edinom Karamazovom, in pa nekaj singli, ki so izšli v zadnjem času. Nastop se je zgodil v razprodani Gallusovi dvorani, temu pa je ustrezalo tudi vzdušje neučakanosti med občinstvom. 

Vrećo je cel večer izkazoval zelo prijeten odnos in iskreno spoštovanje do svojega občinstva, na oder je stopil brez zamude in se po prvi uvodni skladbi vsem prisrčno zahvalil in izrazil ljubezen do svojih poslušalcev, kar se je ponovilo še nekajkrat skozi koncert. To nit je vlekel skozi celoten koncert in jo organsko prepletal s skladbami, ki so prežete z isto energijo in filozofijo ljubezni. Vrećo dojema sevdah semantično čisto in mu pripisuje delček tistega božanskega v nas, čemur pravi ljubezen, v najširšem smislu. Temu je kot umetnik popolnoma zavezan. Zanj čustvo ljubezni vključuje obe skrajnosti, tako bolečino, ki jo največkrat opeva, kot veselje, ki ga sprejema z otroško naivnostjo. Njegova glasba predstavlja nenehen boj med svetlobo in temo. Poje o bolečini z bolečino, ki jo pretvarja v novo srečo preko te iste energije, recimo ji božanska. Boj v absolutnem pogledu lahko opišemo kot samovzdržujoče ravnovesje, to pa v afektu, ki ga Vrećo v nas nedvomno vzbudi, doživljamo kot antagonizem dveh nasprotij. Pevec sicer opisuje stanja in čustva na nekem relativnem nivoju, denimo žalost osebe, ki jo je zapustil ljubimec, kar je prevladujoči motiv njegovih pesmi, a je vseeno ideološko povzdignjen na absolutni nivo ravnovesja bolečine in radosti, ki jo kot v nekakšni pridigi oznanja med skladbami koncerta.

Glasba Boža Vreća je čustveno ekstremna in temu primeren je tudi nastop, ki je kljub tematikam o izgubljeni ljubezni in zapuščanju ljubljenih oseb izpadel bolj proslaven kot žalosten. Seveda lahko to pripišemo popularnosti in potrebi zadovoljevanja pričakovanj občinstva, ki v petek zvečer na koncertu, četudi v Cankarjevem domu, pričakuje neko mero zabave. Vendar je glasba Boža Vreća za to nalogo preveč vznesena, in mere, ki bi jo lahko zadovoljili ter hkrati vzdržali neko ravnovesje med žalostinkami in petkovo zabavo, ni bilo videti. Glasba je bila bolj poskočna in energična, kot bi pričakovali oboževalci sevdaha. Koncert je po nekaj skladbah, ko je Vrećo s svojim bendom izjemno učinkovito razgrel že tako neučakano publiko, privrel do točke, da je dvorana stala na nogah in plesala, pela in ploskala v ritmu z glasbo. Tako so mojstrsko izpeljali korak ogrevanja publike do točke svobodne evforije. Neko dodatno zadovoljstvo pa pritiče temu, da je vse skupaj našlo svoje mesto v največji koncertni dvorani pri nas, sicer prihranjeni predvsem za klasično glasbo. Koncert je prerasel v pravo fešto, v tem pa bil tudi največji problem.

Največja graja koncerta Boža Vreća je, da je ekstremnost, ki se je uspešno prenesla iz glasbe v vzdušje prostora, hitro postala preveč prisotna in sprožila vrhunec koncerta prezgodaj. Za tem je vsako skladbo do konca koncerta doletela podobna usoda grajenja klimaksa, kar je iz evforije preraslo v statiko in ponavljanje, nato pa preprosto v prenasičenost. To se je na koncu rahlo razblinilo, ko se je nastop umiril v tritpihu intimnejših žalostink, vendar to zaradi nasičenosti ni imelo dovoljšnega kontrastnega učinka. Zato je koncert v prvi polovici neprestano rastel do vrhunca, v drugi pa se je rušil sam pod svojo težo, brez možnosti, da bi šel še kam drugam in se razvijal naprej. Dodatna graja zadeva še uporabo koncertnih luči, rezultat česar ni bil dovršeno estetski, kajti uporaba in kombinacije barvnih luči so bile vprašljive. Za nameček so se luči nad publiko večkrat prižgale, in to vsakič, ko je Vrećo k publiki obrnil mikrofon, da bi pela. Poteza je vedno znova zrušila tenkočutno stanje poslušanja koncerta in pustila nezanemarljiv madež na doživetju.

Koncert se je po slabih dveh urah zaključil s stoječo ovacijo in brez bisa, z obnorelo množico ploskajočih rok. Sedaj, ko se oziramo nazaj, lahko rečemo, da dogodek ni izpadel kot koncert svetovnega princa sevdaha in da je bil to po drugi strani hkrati eden najbolj čustveno vznesenih koncertov, v večini pogledov pa mojstrsko izveden in uspešen, če izvzamemo uporabo luči. Publika se ni dolgočasila, ustvarjena energija je bila zavidljiva, toda za obiskovalce, ki so prišli poslušat sevdalinke in intimno izpovedovanje čustev, koncert zagotovo ni ponudil tega, kar je obetala studijsko posneta glasba Boža Vreća. Morda ga bo za to treba ujeti v manjši zasedbi, na manjšem odru in v intimnejši atmosferi. Tokrat tega ni bilo.

Fotografija: Cankarjev dom