Kino Šiška, 24. 5. 2014

Živi program hip-hop dogodka Bring the Noise so okrog devete ure začeli slovenski izvajalci, ki so v enem nepretrganem kosu odrapali vsak po dva ali tri komade. Tako smo imeli priložnost poslušati Sandi MVP-ja, Sajkoslava, IIIfekta, Perota & Rudstaha, Alija in morebiti še koga. Pri tem delu bi izpostavil dve zasedbi: Sandi MVP-ja, ki je delil oder s še enim raperjem, ime katerega sem žal zamudil, in skupino 3320. Sandi MVP je pred zadnjim komadom malo promoviral beatmakerja, s katerim je sodeloval pri najnovejšem komadu, petnajstletnika po imenu Emilio; zakaj ni bilo takih gest od drugih nastopajočih, ne vem, ampak kakorkoli že; to ime, je rekel, naj si zapišemo v spomin, ker ga bomo v prihodnosti veliko slišali; in res je, s soul vokalom pošpikana produkcija je izstopala in izpadla kul, tako da mi je v čast, da tu naprej delim njegov »shout out«. Trije fantje skupine 3320 pa so s svojim nastopom malo zaobšli utečene manire slovenskega hip hopa in hkrati dobro zafilali veliko prostornino Šiškinega glavnega odra; bili so razgibani, privoščili so si malo zezanja na odru in z obilico medmetov in vzklikov spominjali prej na skupine, kot sta Onyx in Naughty By Nature, kakor na trenutni status quo slovenskega hip hopa. Čeprav nekega pretiranega odziva med publiko ni bilo opaziti, sem vsekakor zabeležil energičnost in veselo naivnost njihovega nastopa. Kul mi je bilo.

Po uvodnem programu so sledili daljši nastopi: Princip, Drill & Burke, Emkej in Ghett & Balau so korektno in kvalitetno predstavili svoje stvari; publike je bilo čedalje več, pojavila se je skupina veselo okajenih mladeničev. V vlogi glasnika publike ne morem reči drugega, kot da je bil odziv na dogajanje na odru zelo konsistenten in zelo dober, atmosfera pa da je premagala Šiškino sterilnost, kar po mojih izkušnjah ni kar tako. Hrup je bil torej uspešno prinesen. Tu pa moram dodati, da je bilo skorajšnje pomanjkanje prebojev »tretjega zidu« Šiškinega odra zame, torej za nepoznavalca slovenskih hip hop vsebin, moteče. V tej skoraj triurni panorami domače scene smo videli več kot 10 nastopajočih in razen klasičnih "yo yo yo" in "Bring the muthafucking noise" praktično ni bilo momentov, ko bi nastopajoči gradili na zavedanju, da delijo prostor z občinstvom, da smo vsi nekako skupaj v tem performativnem dejanju. Kot povezovalec večera se je Zlatko pojavil le redko in proti koncu slovenskega dela, medtem ko je bil tempo in stil podlag, z izjemo nekaterih Emkejevih z dubom navdahnjenih beatov, dokaj uniformen. Potrebe po nekih »attention getting« prijemih resda ni bilo; publika je z dvignjenimi rokami in nasmehi na obrazih navdušeno sprejemala slovenske rap vsebine, a glede na to, da je bil pred nami še dolg večer, se mi je monotonost formata vendarle zdela problematična.

Na tem mestu si DJ Sunny Sun zasluži svoj odstavek. Tri plus ure je delal DJ-spremljavo za monumentalen slovenski rap dogodek, ki je naposled izpadel zelo tekoče in kvalitetno izveden. Ko pa je proti koncu slovenskega dela zalaufal izza DJ-mize do roba velikega odra ter poskakoval in suvereno odrapal par svojih verzov, je izpadlo spontano in hudo. Velja tudi reči, da je med freestyle dvobojem skozi svoje interakcije potisnil svojo DJ-osebnost v ospredje in s tem še dodatno obogatil ta del programa. Lahko samo rečem: New Era kapo dol.

Po prvem freestyle dvoboju, ki je občinstvo spravil v pristen smeh s forami o drkanju v savni in Trkajevem propadu, je na oder pritekel hrvaški gost Fil Tilen. Skozi razgiban nastop, ki je na trenutke zašel v trdi 4/4 ritem in vseboval tako vratolomno hitro odrapane pasaže v stilu Twista kot izrazito fizično prezenco – »head nod shit«, kot bi rekel Busta Rhymes – je več kot opravičil hajp okrog svojega prvega nastopa v Sloveniji. Precej se je opiral na slavno preteklost hrvaškega hip hopa; svoj nastop je odprl s komadom Eda Maajke – hvala znancu za ta podatek, ki bi mi sicer ušel – in ga končal z venčkom hrvaških klasik. Populistično? Mogoče, a z živahno odrapanim plazom prepoznavnih, udarnih refrenov in verzov – Svaki pas ima svoj dan, Lovačke priče – je kratko malo ownal Šiškin »big room«.

Potem ko je Fil Tilen poskrbel za energijski vrhunec, je dogodek začel delovati precej razvlečeno. Pa da ne bi kdo slučajno napačno razumel mojih besed: koncert je bil predolg. Pri zadnjem, mislim da četrtem krogu freestyle finala sta bila udeleženca Unknown in Amo vidno izčrpana in aplavz publike naposled ni dal jasnega zmagovalca. Potem je Zlatko predstavil videospot za svoj novi komad, »Dobrodošli v Ljubljano«. Ob vsesplošni utrujenosti vedno večjega dela občinstva in ob še svežem spominu na poživilo, ki ga je postregel hrvaški gost, je spot, ki je bil videti kot predstavitveni filmček za Slovenijo na evrosongu, izpadel bizarno in slabo, njegovo predvajanje na 'veligantskem' ['velikanski + gigantski' po vzoru »ginormous«] ekranu Kina Šiška pa skrajno dekadentno. Oprosti in brez zamere, Zlatko, ampak moment res ni bil ta pravi. Sledil je Zlatkov nastop, ki je bil dobro sprejet, le da je bila tista energija, ki je pospremila začetno parado slovenskih raperjev, na tej točki že precej iztrošena.



In žal, tega padca v energiji ni mogel zaustaviti niti glavni gost večera, newyorški raper Keith Murray. Prva dva, tri komade nastopa je pospremila še kar polna dvorana, potem se je masa ljudi hitro začela redčiti, saj je bila ura že čez eno ponoči. Čeprav Murray ni razočaral s svojim značilnim bombastičnim deliveryjem, je bila koordinacija z DJ-em, katerega imena ne poznam, daleč od zaželenega. Zaradi tega, pa mogoče tudi zaradi različnih dojemanj performansa in njegovih vsebin, so interakcije s publiko druga za drugo propadle. Večkrat je DJ nenadoma končal podlago, in tam, kjer bi pričakovali bučen aplavz in vzklike, teh ni bilo. Iz zadnje vrste na slabo tretjino kapacitete izpraznjene dvorane je bilo vse skupaj videti žalostno. Murray si je samo zmedeno brisal glavo in se boril naprej.

Vse bi bilo pozabe vredno, pravzaprav, če se ne bi spet izkazala po mojem mnenju glavna zvezda celotnega večera – mlada rap publika. Mogoče niso znali refrenov, mogoče niso poznali komadov, ampak tistih, ne vem, 50 večinoma mladih ljudi obeh spolov, ki so skakali in plesali, če nič drugega, na ritmično pokanje Murrayevih verbalizacij in na boom bap podlage, je blazno uživalo v Murrayevi energiji in namenih. Murray je proti koncu nastopa usmeril svojo energijo na zgoščene pred odrom, veliko praznino, ki se je raztezala za njimi, pa končno odpisal. Odrapal je dobršen del klasike Rapper's Delight, kar je odlično izpadlo. Ponovno je poskusil s komadom, ki smo ga že slišali med nastopom, in spet, od skromnega, a predanega občinstva dobil vsaj toliko, kolikor je vložil. Nastop je končal z dobrim, iz srca podanim acapella freestylom, nakar je vztrajal, dokler ni od nas dobil zadovoljivo glasnega slovesa: po njegovih navodilih smo se vsi drli »peace!« ... enkrat, dvakrat, trikrat ..., vse dokler niso naši glasovi dostojno napolnili dvorane. Keith Murray je naredil svoj pečat, končal v plusu in dokazal svojo vrednost ...

... mlada slovenska rap publika pa sploh.