Foto: Aleš Rosa​

Kino Šiška, 2. 6. 2017

Pričakovanja ob petkovemu Cakesovemu koncertu so bila vsaj za tokratni recenzentski duet precej visoka. Razlogov za to je bilo več. Sicer omejeno, pa vendar dovoljšnje poznavanje aktualne newyorške queer glasbene scene in z njo povezanih žurov, ki so pač legendarni, ter morebitna razvajenost, ki sta jo povzročila Mykki Blanco in Le1f, ki sta z nastopi v isti dvorani pustila izjemen vtis.

Cakesu nikakor ne gre očitati pomanjkanja karizme, ali da na odru ni bil izjemno energičen, pa tudi njegovo rimoklepaštvo v živo ne razočara. Petindvajsetminutni koncert/performans je bil divji, publika očitno razgreta in željna plesa, deležni smo bili trenutkov, ki bi se lahko, če bi koncert trajal dlje, razvili v hudo seanso, morebiti celo v slovensko verzijo vogue-a. In vendar je Cakes Da Killa s svojim kratkim nastopom ljubljanski publiki zgolj priprl vrata v prostor, v katerem bi se ta lahko izklopila in prepustila, nato pa odšel.

Zastavlja se nam vprašanje: kdaj je koncert prekratek in ali je tako kratek koncert vsaj v tem primeru lahko legit?

Na tem mestu bomo torej otvorili dve liniji razmisleka. Prvič, linijo same vsebine, ki je očitno usmerjena predvsem v entertainment, kar se povsem sklada s siceršnjim kontekstom glasbene scene in širše (popularne) kulture hip hopa, iz katere Cakes kot mlad afroameričan izhaja. V splošnejšem vrednotenju Cakesovega nastopa vsekakor dominira žurerski duh. All good. Ne analizirajmo pregloboko!

Morda sicer ne bi bilo narobe pomisliti na družabno outsiderstvo (skozi precej posebno interpretacijo žura), ki je usodno zaznamovalo prve korake newyorške ballroom scene. Ta je namreč nosila zgodnja gibanja tamkajšnje gejevske in trans plesno-glasbene kulture. To je - tiste kulture, katere daljni potomec je tudi Cakes, in katerega poglavitni, predvsem internetni, odmev je v veliki meri pogojen z youtube hajpi queer alter reality showov in splošne kulture viralnega šoka, ki vodi spletno komunikacijo. Koliko je aspekt aktualne kritične fetišizacije žura dejansko zvest kulturi kritičnega queer gibanja? Dobro vprašanje. Koliko gre za nekritično pragmatično apropriacijo v namen raztezanja reacha - tudi. Linija žura je torej danes vsekakor lahko legit, vendar pa smo pri tem dolžni vzdrževati neko previdnost, kajti teren je pač spolzek.

Druga linija sledi odprtemu vprašanju (pre)kratkega nastopa. Zelo preprost odgovor tu je lahko: Cakes to naredi, ker to lahko naredi - ker si to lahko privošči. Morda ne nepomembna tangenta: na Radiu Študent smo bili v pripravljenosti na dogovorjenem in potrjenem terminu za intervju. Naš izpraševanec na drugi strani ni dvignil telefona. Nismo bili edini.

Kje smo torej v trenuku, v katerem izvajalec kocka na tak način? Smo v situaciji, v kateri mu moramo biti sposobni zaupati, da njegov pristop temelji na smiselnem kritičnem ozadju. Za to morajo obstajati dobri, nekonformistični razlogi. Vendar pa Cakes tu žal ni prepričal. Morda bi, če bi nadaljeval in vzdrževal žur, kljub temu da njegovi glasbi težje pripišemo kakšno resno muzikalno mejnost ali resnično intrigo. Ali če bi res razvil žur z vsebino, ki bi na tak ali drugačen način navdahnila podobno kot je navdahnil dejansko izreden dogodek z Mykkijem pred leti … citiramo: »Plesali smo med drugim na Madonnin komad Like A Virgin« in hkrati »naslov tretjega komada z DJ Sprinklesove plošče Midtown 120 Blues je Ball'r (Madonna-Free-Zone).« V kratko razlago – Sprinkles je pomemben reprezentant in kritični aktivist v liniji zgodnje queer ballroom scene loftov New Yorka.

Žal je torej sklep tokratne recenzije – bili smo nategnjeni. Izvajalec nas je za nekaj PRIKRAJŠAL, ker nas je lahko. Njegov upor, njegovo potencialno kontroverzno plat lahko zares osmislimo zgolj skozi logiko viral divice. Petindvajset minut hudega žura pa se je brez vsakega dvoma zgodilo, to mu – vsi – damo. Tu je mlada publika že mobilizirana! Kapo dol … Naslednjič pa bi bilo vseeno lepo slišati nekoga, ki bo svoje tudi odDELAL …

***

»You want some more music? (...) Then go buy it on Itunes«