Plac Boris v Tovarni Rog, 19. 10. 2015

Rdeči cikel, sklop feminističnih in pokvirjenih izvenfestivalskih dogodkov kolektiva Rdeče zore, je v začetku tedna med drugim postregel s koncertno riot grrrl in indie poslastico. V Ljubljani je namreč prvič gostoval eden izmed utemeljiteljev indie principov znotraj glasbe v širšem smislu in podpornik zgodnjega riot grrrl gibanja Calvin Johnson! Naj za začetek takoj razčistimo dvoje. Prvič, očitno je govora o indieju pred indiejem, zato se ne gre čuditi, da se avtor z označevalcem, ki mu je bil retrogradno pripisan, ni niti poistovetil niti ga ni nikoli zares uporabljal. In drugič, če komu do te točke še ni jasno, tokrat ne govorimo o izpranem označevalcu, ob katerem kanemo najprej pomisliti na privihane brčice, kariraste srajčke in polvisoke usnjene škorenjce, temveč o Indieju z veliko začetnico.

Dogodek je s spontanim posegom v večerni program otvoril kar Calvin sam. Tako smo še pred obema koncertoma pozornost namenili trem glasbenim videospotom in krajšemu dokumentarnemu videu o nastajanju lanskoletne kompilacije založbe K Records, naslovljene All Your Friend's Friends. Tako v primeru videospotov kot v primeru dokumentarca je posredno šlo za predstavitev dela bogatega in trdoživega kulturnega okolja sodobnega mesta Olympia v zvezni državi Washington; mesta, ki ga je zlasti Johnson s svojim raznovrstnim kulturnim, predvsem pa glasbenim udejstvovanjem že pred tremi desetletji postavil na zemljevid ameriškega glasbenega podpodja. Predvajalni seansi je nato sledil še krajši pomenek, v katerem je Calvin občasno s ščepcem humorja, pa vendar vljudno in izčrpno odgovarjal na vprašanja publike.

Po krajšem premoru je sledil koncert dunajske riot grrrl zasedbe Lime Crush, ki si je s Calvinom ta večer delila neoder Placa Boris. Njihov koncert je bil v mnogih pogledih udaren in hiter. Priča smo bili večinoma krajšim in poskočnim komadom, med katerimi se je četverica izmenjevala pri klasičnem bendovskem naboru inštrumentov – bobnu, basu, kitari in vokalu. Pri tem je nastal vtis, da bobni sicer niso matični instrument nikogar od njih, kljub temu pa zasedba premore več kot dovolj muzikáličnosti, da glasbeni nagovor preseže funkcijo gole podlage družbeno agitativnega momenta besedil, ki pa se jih na dotičnem koncertu zaradi tehničnih razlogov tako in tako ni kaj dosti razumelo. Kompaktni niz približno desetih, brez izjeme energično izvedenih pesmi je v zmerno hladnem prostoru poskrbel tako za metaforično kot dejansko ogrevanje publike. Za ogrevanje Johnsonovih glasilk pa je poskrbel kar njihov zadnji komad, pri katerem se jim je pridružil kot gostujoči vokalist.

Glasbeni nastop Calvina Johnsona bi, ne zgolj zaradi narave samega prostora, za začetek lahko opisali kot prvovrstno intimno izkušnjo. V dobi elektrificiranega vsega imamo namreč preredko priložnost doživeti glasbo brez mikrofonov, ojačevalcev in zvočnikov oziroma, če se malo pošalim, kot unplugged pred unpluggedom. In tako je bil v še naprej prijetno napolnjenem Placu Boris pred nami mož s kitaro, oprtano okoli vratu, in svojim glasom, kar je že dobro desetletje prevladujoči modus Johnsonovega glasbenega izražanja. A publika ponujenega žal ni sprejela s povsem odprtimi rokami, saj ni bila sposobna preseči trdovratne in jako bedne slovenske navade, da mora biti med nastopajočim in publiko vselej vzpostavljena lepa mera praznega prostora, neke zagonetne distance. Zalegla nista niti Johnsonovo šaljivo izpovedano opažanje tega fenomena in pozivanje k približanju. In tako je ostalo ves čas koncerta, prve bojne linije pa so, kar se pri nas enako rado pripeti, zavzeli fotografi. Abotno.

K sreči smo pravkar izpričano s Calvinom na čelu že med prvo pesmijo odmislili in se prepustili uživanju ob akustičnem nastopu. Nenazadnje je imel tako malo več prostora za majavo sprehajanje sem ter tja. Prisluhnili smo lahko naboru najrazličnejših skladb, ki jih tudi poznavalci po večini niso prepoznali. Ko sem Johnsona po koncertu spraševal po repertoarju na ostalih nastopih na njegovi trenutni evropski turneji, mi je odvrnil, da skoraj vsak večer igra drug nabor pesmi. Zato sklepam, da gre pri vsakokratni izbiri prej za stvar trenutnega navdiha kot vnaprejšnjo pripravljenost. Ta spontanost se odraža tudi v njegovem igranju. Čeprav se pri večini pesmi poslužuje samo prvih treh leg kitare, večkrat iskreno in brezsramno kiksa ter občasno celo preneha igrati in nadaljuje samo s petjem. V delnem nasprotju s kitaro njegov nezmotljivi basovsko-baritonski glas vzpostavlja gosto atmosfero, znotraj katere do izraza prihajajo spevne besedne igre, ki z domiselnim nizanjem idej izpričujejo pogosto preproste zgodbe, polne naivne senzibilnosti v najboljšem smislu.

Proti koncu nastopa smo bili deležni še nekaj obveznih in doživeto izpovedanih anekdot, ki jih piše Calvinovo življenje, zato lahko sklenem, da smo domov odšli bogatejši za, čudnim slovenskim navadam navkljub, intimno in prijetno izkušnjo deljenja časa in prostora s svetovno legendo glasbenega podtalja.

Naj za konec torej ponovim kar Calvinove sklepne besede s ponedeljkovega nastopa: hvala, Rdeče zore, in hvala, Plac Boris! ;)