Klub Gromka, Ljubljana, 8. 11. 2019

Dež. Tema. Grenki likerji, katerih opojne vonjave dajo nosilcem prisrčnic občutek izmišljene sentimentalnosti po zlatih časih, ko je metal glasba še imela vonj po politem usnju in osmojenih kitarskih glavah. Točno tako je bil videti petkov večer na Metelkovi, natančneje v klubu Gromka, kjer se je imel odviti promocijski koncert slovenskih heavy-speed manijakov Challenger ob izdaji EP-ja Turned to Dust, ki ste ga lahko pobliže spoznali že v eni od junijskih Svaštarnic in v zadnji ediciji oddaje Metal Detektor na Radiu Študent. Plošček, ki je izšel pri kultni nemški podzemni založbi Dying Victims Productions, je bendov prvi izdelek, vendar se kljub temu ponaša z izvrstnim pisanjem skladb in skozi sicer kratkih 19 minut dostavlja konsistentno kvalitetno čaščenje drugega vala heavy metala. Dasiravno je to njihov prvi izdelek, pa fantje niso amaterji na slovenski sceni, saj so prav vsi člani Challenger prekaljeni mački iz različnih že uveljavljenih skupin s slovenske black’n’heavy scene. Gre torej za nov bend, sestavljen iz mladih veteranov, ki so svoje večere preživljali v vlažnih kleteh, osvetljenih le s postanimi rdečimi svečami in svoje trpeče duše razvajali ob zvokih težkih poslastic, kot so King Diamond, Satan, Riot in Exciter, kar se bržkone pozna tudi na samem izdelku. Njegov izid so proslavili s pravkar recenziranim koncertom, na katerem pa so jim mračnjaško družbo delali ljubljanski častilci usnja Hellsword.

Hellsword delujejo že od leta 2009 in so v tem času s pomočjo črne magije na svet spravili dve izdaji, Blasphemy Unchained leta 2011 ter Sounding the Seventh Bell konec leta 2014. S svojim umazanim, starošolskim black'n'rollom so otvorili koncert, to pa je nadvse navdušilo na dežju čakajoče obiskovalce. V usnje odet trio je oder Gromke zavzel točno ob pol devetih, kar je za metelkovske klube karseda redko, posledica tega pa je bila nato na začetku skoraj prazna dvorana. Program je sicer zatrjeval, da se bo uvod v potopisno predavanje o metalskih vragolijah stare šole začel točno, saj je svoj prostor pod soncem potreboval tudi DJ program, to pa potemtakem ni ravno pripomoglo k uspešni tranziciji iz nostalgičnih atmosfer v post-kafanske debate. Seveda jim ne gre nič zameriti, bil je petek in organizator Kvlt ov Seitan se je samo poslužil klubskih tehnik iz tujine, in sicer hitrega menjavanja programa zavoljo časa in večje pretočnosti ljudi. Nenazadnje smo dandanes vajeni konstantnega bombardiranja naše pozornosti; da le ne bi ostali pet minut v lastni refleksiji, ker bi potemtakem depresivnost med mladimi obiskovalci poskočila za kar trikratno vrednost. Tudi če se je kdo med čedalje večjim prilivom obiskovalcev še nagibal k perečim mislim, so ga karseda hitro streznili d-beat udrihajoči bobni ob spremljavi težkih, skorajda že popevkarskih riffov. Laiki bi se strinjali, da so bili bržkone priča koncertu mladih Motorhead, le da sta imela pevec in kitarist malce prehlajen glas, čemur je sledila replika ostarelega, že na pol plešastega metalca, da naj raje namesto v knjige in iPhone glave tiščijo v LP-je bendov Bathory in Blasphemy, ki sta očitno vplivala na razvnet trio na odru, a Hellsword tega dejstva sami niti ne skrivajo. Ravno nasprotno, to so ponosno pokazali s svojo odrsko pojavnostjo in ekscesom usnja na goli koži. Kot se za že dobro desetletje delujoč bend tudi spodobi, je bila otvoritev večera suverena, a vendarle ne predstavljena v najboljši luči, ki jo Hellsword premorejo. Vse ostalo je bilo pristno. Od vonja po postanem usnju in politem pelinkovcu, do zvoka rezke kitare in basa ob spremljavi gromko udarjajočega bobnarja, ki je z naglavno ruto in sončnimi očali dajal občutek nenaravne spokojnosti, medtem ko je po opnah tepežkal tako, da so ječale kakor ravnokar trpinčene duše v peklu. Publika je dobila to, po kar je prišla: utelešenje duha časa iz Hamburga okoli leta 1985. Poleg že igranih pesmi s starejših izdaj so postregli tudi z nekaj svežimi komadi s prihajajoče plošče, svoj blasfemični nastop pa so vidno prepoteni zaključili z že ponarodelim hitom Evil's Rebirth, ob katerem se je tudi publika snela z verig kulturnosti in raztegnila ude.

Po krajšem premoru zunaj in nekaj skajenih cigaretih preveč se je razlegel harmonični udar slavljencev večera. Čik iz gobca, saj je harmonični napad dvojnih kitar veleval hitro vrnitev na bojno mesto pod tokrat bolj zapolnjenim odrom. Kvartet je svoj glasbeni napad začel sunkovito in publike ni spustil iz svojega težkega primeža. Pretežno bradati posamezniki so se taktično zvrstili po odru in na komando spevnega frontmena udrihali po vidno bolj razvneti publiki. Poznalo se je, da so zvezde večera, saj sta jim iz roke jedla tako publika kot tonska služba in jim v primerjavi s predskupino na dušo pihala z veliko boljšim zvokom, kar je bila velika škoda, saj bi si njihovo popolno predanost zaslužila oba benda. Osemkraka težkometalska pošast iz ljubljanskega podzemlja je spevni uvod po najtanjših strunah začela kar z živo predstavitvijo ploščka, zvrstili so se komadi Challenger, Left Alive, A Place of Tranquility in Turned to Dust. Vzdušje se je spremenilo iz zakajene beznice v Spodnjem Peklu do z energijo nabite dvorane, v kateri so mimo naših ušes švigali težkokategorni glasbeni izstrelki v preobleki najbolj zbrane in kakovostne mešanice speed in heavy metala drugega vala. Pavze med komadi niso bile moteče ali nerodne, tudi nadležnega piskanja, simptoma tinitusa niso povzročale; povezovalno vlogo je prevzel frontman in nas s svojim rahlo gorenjskim naglasom zabaval ter ponujal doma zvarjeno alkoholno pijačo strupeno rumene barve - oziroma kot jim je sam pravil - limon'ce. Vsekakor so improvizirane stand-up povezovalne pavze delovale bolje, kot že ničkolikokrat uporabljeni nagovori o rokah v luftu in če se imamo fajn. Skupina je bila dobro uigrana, tudi vokali so bili na mestu, celo zvočna slika je bila presenetljivo zadovoljiva. Poleg izdanega ploščka so odigrali tudi nove stvaritve, ki se slišijo sila zabavno in ne samo nadaljujejo - ravnokar vzpostavljeno glasbeno nišo tudi nadgradijo in ji dodajo globino. Po bučnem aplavzu so - na presenečenje vseh - na oder povabili člane predskupine, s katerimi so v različnih kombinacijah in na različnih inštrumentih izvedli par priredb skladb bendov, ki so vso to manijo začeli. S tem so publiko do konca oželi energije, saj so s komadi, kot sta Black Metal benda Venom in Iron Fist zasedbe Motorhead, sodeč po prvi vrsti zbranih poslušalcev publiko pripeljali do zapovrstnih orgazmov. S tem zaključnim aktom so se tudi družno poslovili in zaključili koncert, ki so ga obiskovalci zapustili z nasmeški na obrazih.

Petkov release party je pokazal, da kljub natrpanemu sosednjemu Orto Baru, ki je gostil tuja, bolj eminentna metalska imena, neka podzemna scena v prestolnici še obstaja in je pripravljena lokalno in sveže tudi podpreti. Če so Hellsword zadevo otvorili bolj starošolsko in temačno ter ljudi vzburili, so jih do ciljne črte s pomočjo melodičnega težkega napada ter limon'c pripeljali Challenger.