Kino Šiška, 29. 9. 2016

Včasih se zdi, da že pred koncertom kakega zelo priznanega, pričakovanega in hvaljenega izvajalca pride do konsenza, da koncert preprosto mora biti odličen in brezhiben. Samo pričakovanje in sij izjemne posebnosti glasbenika pogosto že vnaprej otopita ostrino kakršnekoli kritike ali zmanjšata stopnjo morebitnega nezadovoljstva nad slišanim praktično na nič. Našega večkratnega gosta Damirja Imamovića sem podpisani slišal na malone vseh ljubljanskih koncertih ter tudi na njegovem prvem slovenskem koncertu sploh, v sklopu festivala Jazz Cerkno leta 2008. Nobenega od teh nastopov ne bi ocenil z izrazi, ki ne bi vsebovali hvalnic, kot so denimo »izjemno«, »magično« ali pa kar »nezemeljsko«.

Ob opisovanju ali premlevanju vtisov s sinočnjega nastopa v Kinu Šiška pa sem v zadregi, saj je bil to daleč najslabši Imamovićev koncert, ki sem ga slišal do danes. Naj takoj povem, da so bile okoliščine, ki so me pripeljale do tega mnenja, tako rekoč neglasbene, ker pa vendarle spadajo v širše polje načina predstavljanja muzik, je nanje treba opozoriti. Bosanski glasbenik si je namreč med komadi dal duška z dolgoveznim, ne vedno potrebnim in marsikdaj povsem odvečnim pripovedovanjem, kar je dinamiko in intenziteto nastopa popolnoma razvodenelo. Četudi razumem njegovo potrebo, da pojasni ozadje kake pesmi, z negodovanem in zmrdovanjem ne merim na tovrstne nagovore, pač pa na Damirjeve kakor da komične dovtipe, šale in domislice, ki jih je trosil praktično pred vsako pesmijo.

Te domislice so toliko bolj motile, ker je šlo za sevdah, skrajno krhko glasbeno formo, ki jo Imamović kajpak obvlada do obisti, a po njegovih poskusih stand-up komičnih vložkov se je bilo zelo težko poglobiti v marsikdaj eterične in res s strastno poglobljenostjo odigrane in odpete pesmi. Bolj kot smo uživali v virtuozni igri in izjemni uigranosti kvarteta, toliko bolj so nas omenjeni vložki metali iz tira. Na koncertu kakega Đorđa Balaševića bi še imeli svoj smisel, tukaj pa so povozili tok koncerta in pustili slab priokus.

Bodimo pošteni in povejmo, da je nova Imamovićeva zasedba, ki je iz tria s prihodom violinistke prerasla v kvartet, nekaj najboljšega, kar ponuja prenovljeni ali novi sevdah, katerega glavni predstavnik je ravno Imamović. Aranžmaji so filigransko dodelani, vsi igrajo z zanosom in spoštljivostjo, Imamovićev gromek in mogočen vokal pa marsikdaj zazveni onstran besed, kot dodatno glasbilo, ki v soskladju z ostalimi plete skrivnostne, prelepe melodije. Violinistka je imenitno dopolnila zvočno sliko, saj je s svojimi mehkobnimi potegi dopolnjevala in nadgrajevala Damirjevo petje.

Med vrhunce nastopa je nemara segla bolj ležerna Vlado in Dado, ki jo je Imamović odpel z gostom Vladom Kreslinom, ter nekaj odličnih izvedb pesmi z albuma Dvojka, kot so na primer Sarajevo, Lijepa Zejno ali Lijepi Meho, ter nekaj standardov sevdaha, ki jih ni najti na albumu. Od slednjih je bila še posebej »zadeta« Kafu mi, draga, ispeci, za katero je pevec povedal, da so jo nameravali posneti za Dvojko, a se mu je zdelo, da ne more doseči znane interpretacije Predraga Cuneta Gojkovića. Nam se njegova izvedba ni zdela nič slabša, saj bi ob interpretacijah standardov težko govorili o boljši ali slabši različici, pač pa bolj o tem, koliko je v izvedbi novega ali samosvojega. Ravno slednje pa nasploh krasi Imamovićev repertoar in njegovo širjenje poetike sevdaha. V krasnih, osupljivih vokalnih okraskih, subtilnih inštrumentalnih dodatkih in uigrani posvečeni igri bi, kot povedano prej, veliko bolj uživali brez Damirjevih poskusov biti šaljiv in zabaven. Za konec tem izjemnim glasbenikom s tokrat zgrešenim načinom predstavljanja svoje umetnosti s pomočjo ene izmed Damirjevih šal sporočamo: »Naslednjič pridite brez vicev.«