Kino Šiška, 7. 12. 2015

V Komuni Kina Šiška smo sinoči prisostvovali ekstenzivnemu performansu britanskih povratnikov Crippled Black Phoenix, ki so se v zavest peščice domačih fenov kot kaže precej dobro zasidrali pred dobrimi tremi leti z nastopom na odru Channela Zero.

Za domače klubske standarde precej zgoden začetek – ura je odbila šele dvajset čez osem – je rezultiral v razpršenosti peščice teles, ki so ob uvodnih zvokih varaždinskega instrumentalnega stoner rock tria Drone Hunter počasi zavzemala svoje pozicije v nedrjih Kina Šiška. Ob poplavi stoner ter sludge bendov se je torej še pred samim nastopom porajalo vprašanje, kako v kontekstu omenjenih žanrov, pri katerih vladajo variacije mastnih kitarskih riffov, upravičiti obisk koncerta oziroma obstoj zgolj instrumentalne zasedbe. Hitro smo doumeli, da Drone Hunter prisegajo na dodelan, masivno distorziran zvok, ki je bil za neuveljavljen bend in pregovorno nekvaliteten zvok Komune resnično nadpovprečen. Ob asociacijah tipa Kyuss ali Colour Haze, ki so se porajale tekom prvih nekaj skladb, ki jih najdemo na njihovem samonaslovljenem prvencu iz leta 2013, je kmalu postalo jasno, da gre resično za bend, ki se zanaša na energičnost groovyjevskih, lahko zapomljivih riffov, položenih na ognjevito ritmično podstat. Obenem pa je bilo po treh pesmih jasno, da so to že neštetokrat prežvečene in izpljunjene riffovske progresije, ki jih bo zasedba v maniri jam sessionov benda mlela vse tja do konca.

Drone Hunter so v svojem štiridesetminutnem nastopu pred kakšno trideseterico zbranih predstavili večino doslej izdanega materiala, v zadnjem dejanju nastopa pa postregli s svežim materialom iz prihajajočega dolgometražca, s katerim so pokazali, da zmorejo več kot le štiričetrtinsko bobnanje in generično, neprocesirano nažiganje na kitaro; v eni izmed novih skladb je denimo bend riffe izstrelil v sedem-četrtinskem taktu in tako presekal s strukturami, na katere se je bilo privadilo naše uho. Sicer pa lahko pod črto rečemo, da Drone Hunter še niso povsem upravičili svojega naziva častilcev (dobrih) riffov.

Po rock'n'rollovskem nažiganju pa je bil pred nami razpoloženjsko povsem asimetričen nastop, v katerega nas je popeljala nekoliko nenavadna uvertura v obliki angleške nabožne oziroma božične pesmi. Zasedba Crippled Black Phoenix, ki jo je sprva kot stranski projekt leta 2004 ustanovil vokalist in kitarist Justin Greaves, se v svojih PR zapisih predstavlja kot nekakšna »superskupina« s člani bendov Mogwai, Electric Wizard, Iron Monkey ter Gonga. Od prvenca A Love of Shared Disasters iz leta 2007 je hiperproduktivni bend izdal že zavidljivih devet dolgometražcev, pri priznani metal založbi Season of Mist pa nedavno tudi ekstenzivni EP New Dark Age. Sedemčlanska britanska postava, ki premore kar tri kitariste, bobnarja, basista, pianistko ter moža na sintetizatorju, je tako četrt čez deveto okupirala oder Komune in nas z uvodno pesmijo Rise Up and Fight iz leta 2011 izdanega albuma The Resurrectionists potopila v svoj svet apokaliptičnih balad.

Kljub izogibanju žanrskemu predalčkanju, z izjemo označevalcev tipa stoner prog, freak folk ali post rock, pa je bil rdeča nit njihovega včerajšnjega nastopa pravzaprav doom metal. Nabirko, ki je dobro reprezentirala večino njihove diskografije – slišali smo tako povsem sveže kreacije kot New Dark Age kot tudi starejše pesmi à la We Forgotten Who We Are -, so namreč zaznamovali počasno, nevsiljivo bobnaje Bena Wilskerja ter zvočni zid treh znižanih kitar, ki so v kakofoniji zvokov, ob katerih so se znašli še klavirski vložki in občasni, mestoma čudno vpleteni sintetični zvoki, brisale sledi ena druge. Toda zmešnjavo sedmerice instrumentov je skozi celoten nastop v živo miksal njihov tonski mojster, ki se je zaradi številnih posegov tekom nastopa, naj si je šlo za zvišanje klavirja ali sintetizatorskih vložkov, izkazal za ključni člen zasedbe.

Crippled Black Phoenix so skladbe mestoma uspešno, fluidno pretapljali iz ene v drugo in tako ohranjali melanholično atmosfero, spet drugič pa so s povsem neumestnimi elektronskimi ambientalnimi vložki ali različnimi filmskimi izseki povsem razblinili koherentnost svoje godbe. Pesmi Long Live Independence, No!, Human Nature Dictates the Downfall of Humans in druge, večinoma usidrane v doomerskih tempih in ritmikah,  so zaznamovale čiste vokalne harmonije Greavesa in Chapman, pri nekaterih omenjenih skladbah pa se je zasedbi na odru pridružila tudi vokalistka Belinda Kordic, ki je s svojo nežno, izstopajočo barvo glasu precej doprinesla k vokalnim aspektom zasedbe Crippled Black Phoenix. V različnih PR zapisih opevana eklektičnost je še najbolj prišla do izraza pri dokaj sludgevski, ritmično ter riffovsko bolj sofisticirani skladbi Born in a Hurricane, ki je v spomin priklicala njihove založniške kolege Kylesa. Nekaj odstopanja od sicer turobnega apokaliptičnega vzdušja pa je ponudila tudi priredba pesmi Childhood's End zasedbe Pink Floyd iz albuma Obscured By Clouds. Le ob redkih momentih pa smo z zasedbo resnično lebdeli v sferi psihedelije oziroma valovali ob nekoliko bolj progresivnih akordnih zaporedjih, kajti večino njihovih ekstenzivnih kompozicij je zaznamovalo počasno izmenjevanje vselej sorodno pogubnih in mračnjaških akordnih kombinacij.

Crippled Black Phoenix so bili s svojim več kot dvournim nastopom za povprečnega klubskega poslušalca pravi zalogaj. Toda glede na odziv zbrane šestdeseterice si je bend, vidno počaščen zaradi toplega sprejetja, v domačih logih očitno zagotovil podporo strastnih, pa četudi maloštevilnih fenov, ki so pri predzadnji pesmi Burnt Reynolds enoglasno zapeli z bendom in tako poskrbeli za primerno čustveno slovo.