Orto bar, 24. 4. 2016

Ta mesec je fenom starošolskega hardcora pri nas še posebej naklonjen. Potem ko smo se prejšnji vikend v Ormožu mastili ob razturanciji portlandskih Poison Idea, so nas ta vikend obiskali še washingtonski Dag Nasty.

Ker so si Dag Nasty lahko privoščili le tedensko turnejo in s tem prav malo mest, ki jih lahko obiščejo, je koncert pritegnil ljubitelje z vseh koncev. In glede na to, da je včeraj bila nedelja, jih je bilo kar lepo število. Tako je bilo že pred začetkom koncerta po Ortu poleg slovenščine slišati še hrvaščino, srbščino, italijanščino in tudi nemščino oziroma avstrijsko nemščino. Prav lepo število te pestre druščine se je v spodnji, veliki dvorani Orta nabralo že ob pol desetih, ko je na oder prišla predskupina The Pears.

The Pears iz New Orleansa so zavezani modernejšim zvokom hardcora. Nekakšni mešanici nažigaških, zmetaliziranih delov in sing-a–longov, ki kar kličejo po založbi Fat Wreck, pri kateri tudi sicer snemajo. Če zatrem osebne preference, ki jim taka zvrst ne gre do živega, in pogledam objektivno, je sicer treba priznati, da so se fantje potrudili dati vse od sebe in odigrali izjemno energičen set, ki pa bi pustil veliko boljši vtis, če kitarist ne bi vmes pozival ljudi, naj jim zastonj donirajo travo in ekstazije ter kupijo majice ali plošče, kar jih bo naredilo trideset procentov bolj kul.

Ne samo trideset procentov bolj kul so zato bili legendarni Dag Nasty, ki nam s takimi nebulozami niso morili. Po kratkem instrumentalnem uvodu se je na odru prikazal tudi pevec Shawn in brezkompromisno so po naših ušesih udarili s komad I've heard s prvenca Can I say. Dag Nasty se v Evropi prvič predstavljajo v prvotni, originalni postavi. Vokalist Shawn je namreč bend zapustil že kmalu po snemanju prvenca, zato so album kasneje še enkrat posneli z njegovo bolj melodično zamenjavo Davom Smalleyjem in v takšni obliki je nato izšel za založbo Dischord. Od leta 2012 pa je Shawn nazaj in Dag Nasty z njim obetajo, da bodo kmalu izdati tudi singel Cold Heart, s katerega smo včeraj slišali oba komada – naslovni Cold Heart in Wanting nothing – obetajoča predhodnika novega albuma, za katerega pa se še ne ve, kdaj bo izšel. Tadva, publiki še neznana, četudi v duhu washingtonskega hardcora nista naletela na takšen odziv kot nekatere stare klasike. Še posebej tiste s prvenca Can I say, kot so One to two, What now, Justification, Another wrong, pa tudi Trying, safe in Ghost s kasnejših albumov, ki so kar nekaj ljudi pognali na oder in potem z njega na glave najbližje stoječih.

Kljub temu, da so Dag Nasty bolj občasen projekt kot stalen bend, saj so tolikokrat razpadli in se ponovno zbrali, da je skoraj težko prešteti, se to ni prav nič poznalo pri izvedbi. Tudi tiste najstarejše komade, ki štejejo preko trideset let, so odigrali z energijo in žarom, predvsem pa s takim užitkom, kot bi jih ustvarili včeraj. Morda pa tudi ravno zaradi tega, ker jih ne drajsajo nonstop že trideset let in jih niso naveličani, kot se to premnogokrat zgodi pri nekaterih bendih. Energija, ki jo je bend dal od sebe, se je prenesla tudi na publiko, ki je bila včeraj pestra ne samo po nacionalni pripadnosti, ampak tudi letih, in se vrnila nazaj bendu, ki je zaradi dobrega sprejema dal od sebe vse, kar je lahko. To pa je bilo veliko. Zato so bili eni in drugi nagrajeni še z bisom in se z zadovoljstvom poslovili.