Kino Šiška, 14. 8. 2017

Recenzije koncerta Death Grips ne moremo začeti drugače kot pri vstopu v Katedralo Kina Šiške. Pri le-tem se je namreč že pošteno v času, ko naj bi se odvijal koncert, nabirala vrsta, ki se je sezuvala, obračala in poplesovala po žvižgih detektorjev kovine, varnostniki, ki so jih držali, pa po žvižgih ekipe Death Gripsov.

Zato se je zvlekel tudi sam začetek koncerta. Med čakanjem je bilo slišati nekaj komadov Beastie Boysev, ki so se menda ponavljali in živčnost je nezadržno naraščala. Pijani kolegi so bili dosadni, BB beati so tečnarili, Gripsov pa kar in kar ni bilo. Glede na podobno izkušnjo čakanja na nedavnem koncertu v Zagrebu in glede na to, kako band sestavlja svoje koncertne nastope, bi kaj lahko bilo mogoče pomisliti, da gre za namensko početje. Gripsi ubijajo občinstvo, igrajo se s predstavami o tem, kaj naj bi bila koncertna publika, želijo svoje fane emocionalno ožeti. Te predkoncertne zagate morda služijo temu, da obiskovalce odtujijo od muskontarjev.

Ki tudi ob začetku koncerta, njegovem koncu in med njim ne dajejo nobenega signala dialoga; pridejo na oder, odšpilajo in gredo. Ampak ravno v tej preprostosti, ravno v tej njihovi nesramnosti je tudi srž. Na eno uro relativno natančno tempiran nastop je zahtevna koncertna izkušnja, ki je ne pozabiš in po koncu katere si želiš še – ne takoj potem, to bi bilo preveč, ampak kdaj drugič. Vsa ta odpoved standardnim koncertnim ritualom in dialogom služi temu, da obiskovalec kar najbolj boleče pade v zvok in kar najbolj neutrudno v njem vztraja, saj zbežati tudi ne more. Ni predaha.

MC Ride med svojim zviranjem in neprestanim kričanjem daje vtis, kakorkoli klišejsko se to že sliši, šamana, nekakšnega prevodnika pesniške besede ali pesniškega zastopnika hrupa, ki ga povzročata kolega. Njegova pozicija je preveč vzvišena, da bi komuniciral z navadnimi smrtniki, njegova telesna kondicija, ki jo med vsem skupaj kaže ob neverjetni psihični energiji, pa vtis podrejene odtujenosti obiskovalcev poudarja. Karizma, ki izhaja iz čiste intenzivnosti zvoka in gibanja, karizma, ki je prav toliko kričeča kot molčeča obenem.

V primerjavi s koncertom v Zagrebu je bila tokrat izrazitejša prezenca Zacha Hilla - skupaj z vsem njegovim širokim bobnarskim repertoarjem, ki je omogočal, da je band ob psihedeličnih semplanjih in hrupanju Andyja Morina prehajal med najrazličnejšimi idiomi. Skrivnost je, kako se vsi ti idiomi še vedno gibljejo na strani notranje meje hrupa, kako je lahko ta hrup tako melodičen in ritmično raznolik. V slabi uri koncerta je mogoče slišati tako pridihe funk-metala kot bolj klasičnih hiphopovskih ritmov kot tropsko-plemenskih ritmov kot razpuščenega harsha. Vse te premene ob nerazločnem gobezdanju Rida, ki kot da skriva svoje izreke pred neposvečenimi, v katere jih meče, te premetavajo sem in tja, gosta masa teles, ki se kmalu razdelijo na bodisi podivjana telesa bodisi na tista, ki obmirujejo, pa ne puščajo niti fizičnega umika kam v kot dvorane. Če je bil ta umik v Zagrebu mogoč, pa je njegova nezmožnost v Ljubljani silila v prisotnost znotraj živega organizma avditorija, nekoliko manj intenzivne luči in nekoliko čistejši zvok pa so omogočali ohranjanje tovrstne prisotnosti. Ki je hipnagogična, vendar primerjalno drugačna kot na že omenjenem koncertu.

Neudobna umestitev v zvok in neutrudno igranje dosežejo, da se temu zvoku preprosto prepustiš, kot bi legel na morje in poslušal hrup valov, ki ti lezejo v ušesa ob večernem sredozemskem soncu, ki se odbija od vode in zarisuje razne barvne madeže in vzorce na površini vek.

Vrnitev na bis, ki si ga nekateri vendarle želijo, bi odtujenost, ki omogoča prepustitev, pretrgala, band bi se podredil željam publike, stopil bi v zapeljevanje in izstopil iz zvočnega poveljevanja, ki ga napove že vstop v dvorano. Zato se po koncu špila, hitrem, a obenem dovolj brezbrižnem odhodu z odra, pri čemer za to kombinacijo poskrbijo vnaprej pripravljene brisače, pri čemer je sama priprava le-teh tudi del rituala, luči hitro prižgejo in vrata odprejo. Zdi se, da Death Grips vse preračunajo. Obiskovalec koncerta je objekt njihovega manipuliranja in eksperimentiranja. Želijo ga zlomiti. In to jim tudi uspe. Ravno zato gre za najbrž eno najbolj relevantnih koncertnih izkušenj, kar jo lahko danes doživite v sferi množično razširjene nemainstream glasbe. Živimo namreč v časih, ko je po smrti avtorjev treba ubiti še bralce, poslušalce in gledalce. A o tem kdaj drugič.