Klub Gromka, 12. 6. 2013

V ljubljanskem prostoru so pred mnogo leti nekateri dogodki okoli noise in še kakšnega sorodnega festivala vnovič začeli tukajšnje občinstvo privajati na muzike, ki dosledno uhajajo vsakovrstnim standardizacijam glasbene industrije. Ne da bi skušali skozi zgodovino zasledovati geneze in podobne skupne imenovalce, lahko rečemo, da so bile tovrstne muzike bolj kot z zvočnimi inovacijami povezane z določeno lokalno zgodbo, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov ta ali oni bend umesti na mesto odpadka od lokalnih norm, tako socialnih kot glasbenih. To, so znali poudariti nekateri tovariši s 'scene', je bil punk, ki z mitom o izvoru tranzicijskih ex-socialističnih držav nima nikakršne zveze. A vsako festivalsko ponavljanje se kmalu prevesi v žanrski dogodek. Zato so očitno potrebna drobna presenečenja in opomnik, da so pri tovrstnih lokalnih zgodbah žanri bolj posledica naključij kot kakšnih dejavnikov klasifikacij, se je pojavil tudi na včerajšnjem koncertu v podobi Asian Women on the Telephone.

Ruska trojica, kot je slišati, prav te tedne doživlja določen kulturni šok s turnejo po Evropi. Nima sicer smisla špekulirati o okoliščinah, v katerih je bend zrasel – nekaj namigov je najti v napovedniku včerajšnjega koncerta. A postava, ki je znane, a tudi pozabljene odpadke preteklosti podtalnega hrupa še voljna preobleči v nenavadni šov, nenazadnje stoji ravno brez tovrstnih ugibanj in asociacij.

Na Ruski sceni bend pač ne doživi roka trajanja več let, smo lahko brali, in res – zakaj bi se komu danes še dalo iz še enega v množici lokalnih koncertov delati kostumsko dramo, če že ne gre pri tem za točno določeno sporočilo ali subkulturno uniformo? Ko sem po včerajšnjem koncertu enega od članov trojice povprašal po njihovih besedilih, ni bilo sledu o ničemer takem – pač zbrani odlomki iz sanj, besednih asociacij in drobcev brez dodatnih pretenzij.

Asian Women on the Telephone se v svoji lo-fi trash produkciji osredotočijo na vzdušje, in to je doseženo tako v liku kot v zvoku. Nenavadne cevaste maske in s poceni mašino dodobra zamegljeni klub ter nizek ritem stroboskopa namreč bend zelo konkretno odtujijo občinstvu, ki je do predstave sicer včeraj zavzelo spoštljivo fizično distanco. A tak lik se pravzaprav čisto lepo zlije tudi z zvokom tria, ki se ob odsotnosti 'glavnih' instrumentov – ostanejo bas, bobni in analogni sintetizatorji s preprosto ritem mašino in zamolklim vokalom – popolnoma prepustijo ritmičnemu primitivizmu in neskončni repeticiji. Odtujitev v zvoku – čemu? 

Da bi v ozadju trashie estetike za zvočnim zidom poceni hrupnih vložkov nujno prepoznali vztrajno ritmičnost tega tria, ki je na ta način združeval potujitev starega nemškega eksperimentalnega rocka, kvazi-elektronsko divjanje japonskih bratov v dolgočasju Boredoms in začetke tehno-scene, ki je svojčas svoje domovanje še iskala v odpadkih odmrle mestne industrije. V takem okolju je zabava, ki jo ponujajo Asian Women on the Telephone, predana nekakšni srečni osami, ki verjetno vsakega posameznika nevsiljivo prepušča lastnemu patosu, po tem, ko ga je že iztrgala mirno stoječi slušni kontemplaciji. Zvočno je sicer zasedba najbolj zanimiva ravno zaradi svojih preprostih ritmov, ki off-udarce in minimalne dub-prijeme poudarja izključno skozi vztrajno ponavljanje. A hkrati je taka zvočnost tudi primerno ozadje za pravi koncertni ritual, ki ne vsiljuje posebnega smisla. Če smo se na včerajšnjem koncertu uspeli tudi prav prijetno pozibavajoče zabavati, pa je bilo nenazadnje kaj takega možno ravno zato, ker v hrupnosti in basovski temačnosti povabila k zabavi z odra nihče ni izrekel preveč očitno. Žal izkušnje, ki je na netu zvočno dobro reprezentirana zasedba, ni mogoče ponoviti v posnetku, saj je tokrat očitno ni mogoče reducirati preprosto na njihove zvočne vragolije.