Sejmišče Rho, Milano, 27. 8. 2013

Obisk milanskega sejmišča Rho, na katerem smo imeli v torek priložnost preizkusiti telesno kondicijo na zanimivem koncertnem skupku Lacuna Coil, Deftones in System of a Down, je bil motiviran predvsem s potrebo po slišanju specifične mešanice subtilnih in težkokategornih tonov ter ritmov benda iz Sacramenta, ki sliši na ime Deftones. To, da so Deftones v Milano prispeli v partnerstvu s System of a Down, ki so izvenodrsko neaktivni že osem let, pa je bil znak, da bo duh večera tudi nostalgičnih barv. In res, kako da ne bi bil, na posluh smo dobili benda, ki sta si konec devetdesetih in v pričetku milenija, ko so tako imenovane nu-metal in alternativne metal muzike s podporo vsebinsko hirajočega MTV-ja prišle tako rekoč v vsako vas, vsak na svoj način nadela lento prvakov novih popularnih metalskih izrazov.

Nekako opravičljivo je potemtakem, da Lacuni Coil, domačinom iz Milana, ki kljub skoraj dvajsetletnemu delovanju delujejo kot bend zadnja leta zelo razpasle formule modernih metalskih prijemov in ženskega vokala, ne bom posvečal pretirane pozornosti. Pa ne, da bi nastop opravili slabo. Nasprotno, le omenjena muzikalna verzija mi ni prebila bobničev, ki so se v torek uglasili na vseh pet, če se ne motim, uglasitev, ki so jih na svoji zdaj že lahko rečemo dolgi zvočni poti uporabili Deftones.

Presenetljivo pa se na Deftones ni popolnoma uglasila množica pod temnim nebom, ki je v harmoniji z Morenovo melanholično vokalno prezentacijo ter postrockovskimi začimbami sicer težke meshuggahovsko inspirane disharmonične kitarske osnove ustvarilo skorajda ambientalen kontekst. Kot rečeno, zdelo se je, kot da množica takšnega konteksta, ki se za Deftones še kako spodobi, ni znala izkoristiti. Je pa zato času, zaznamovanemu z youtube kulturo hipne in instantne dostopnosti, primerno visoko v zrak dvignila mobilne naprave ter vse do tretjega komada tiščali na gumb rec. No, po uverturnem setu dveh singlov s predzadnje plate Diamond Eyes, in sicer istoimenski Diamond Eyes in Rocket Skates, pa so tudi tehnološko najbolj vztrajni na oder morali pogledati skozi svoje oči.

Takrat so namreč z odra prišli zvoki Be Quiet and Drive, zdaj že petnajst let starega komada z albuma Around the Fur, s katerim so Deftones dve leti pred izidom White Pony nakazali, da so časi generičnega nu-metala, ki se mu sicer nikoli niso povsem podredili, za njih mimo. Mimo pa je bilo tudi začetno nelagodje pod odrom in rajanje v obliki mosh pita se je lahko začelo. Temu primerno so Deftones suvereno odžgali še My Own Summer. Sledil je aranžma štirih komadov z aktualnega albuma Koi No Yokan [koj no jokan], ki so ga presekali z dvema z njihove nemara najbolj čislane plate White Pony, z ezoteričnim Digital Bath ter z Elite, ki bi ga mirne duše lahko zamenjali s kakšno ne tako predvidljivo izbiro ali z reprezentacijo albumov Deftones in Saturday Night Wrist - ali pa da bi na listo znova uvrstili legendarni Bored.

Kakopak se razume, da so na aktualni turneji Deftones s setlisto najbolj reprezentirali v novembru 2012 izdani Koi No Yokan. Album sicer v določenem smislu predstavlja izpopolnitev in ekstenzijo Diamond Eyes, prav zato trdemu jedru, pri katerem se je bend ustavil zadnja tri leta, doda dobršno mero subtilnih plasti, ki omogočijo vznik specifične deftonovske sonične izkušnje.

Ravno pri predstavitvi Koi No Yokan, ki so jo Deftones začeli z odlično kompozicijo Rosemary - sicer žal brez outra - in zaključili s Swerve City, je bilo vidno, da je bila množica preveč neučakana na videnje in slišanje System of a Down, da bi se jim v celoti odprla. V tem smislu bi Deftones bolje sodili v kakšen bolj intimen prostorski kontekst, v katerem bi lahko v miru gradili na koncertni izkušnji. Na misel mi pride njihov nastop v zagrebški Močvari pred sedmimi leti, ko so nam bili v takšnem in drugačnem smislu do zdaj najbližje. Prav tako pa to veliko pove tudi o statusu, ki ga imajo danes Deftones znotraj meja bolj obrobnih delov polpretekle zgodovine popularnih in množično komzumiranih metalskih diverzij. V primerjavi s System of a Down, ki se nam tu vsiljuje sama od sebe, namreč Deftones delujejo manj hrupno in manj razvpito, ravno zato pa v zvok zarežejo toliko bolj nežno in globoko hkrati.

Kar so pokazali tudi v finalu sicer odlično odigranega koncerta, na katerem se je v dobri vokalni formi izkazal tudi Moreno, ki je v preteklih letih znal izrazito razočarati. Deftones so namreč zaključili s Change, ki so ga posvetili aprila preminulemu basistu Chi Chengu, potem pa odžgali dve zares oldskul kompoziciji, ki sta ljudstvo pod odrom končno razrajcali - Engine No. 9 in 7 Words.

Da bo Deftones pripadla nehvaležna in tudi nepravična vloga predigre za main act, je bilo sicer jasno vsakemu, ki premore malo etnografskega čuta in ki je ob pogledu na štante opazil, da je devet desetin majic z napisom S.O.A.D.

System of a Down so sicer začeli umirjeno, z Aerials z njihovega najbolj popularnega in tudi kritiško ovrednotenega albuma Toxicity. Kot se za ameriški kvartet armenskega rodu, ki na zvočni osnovi koketira z elementi hardcora in thrasha ter na lirični z direktno politično agitacijo, spodobi, so hipno vzpostavili intenziven tempo, ki ni pojenjal niti med baladami Lonely Day in Lost in Hollywood ali takrat, ko je Malakianu odpovedala kitara, tako da je Needles odigral kar na air guitar. Množica je namreč dobesedno vstala, norela, gruvala, ruvala ter Tankianu vseskozi prevzemala vokalno iniciativo. Celo tako zelo, da sama odrska prezenca, ki je danes daleč od njihove pretekle forme, niti ni prišla do izraza. V standardni uri in pol, v kateri smo pogrešali kakšen komad več s selftitled prvenca, pa jim je uspelo korektno predstaviti presek celotne kariere, ki se je končala z dvojno izdajo albumov Mesmerize in Hypnotize leta 2005 in ki danes stoji zaradi Tankianove obstrukcije, da pač še ni čas za studijsko reaktivacijo.

Če je potemtakem Deftonesom v času, katerega zvočna kulisa že bistveno presega popularne metalske muzike s konca devetdesetih, vendarle uspelo ohraniti nivo zvočnega in izraznega raziskovanja, pa je System of a Down ostal čas za nostalgično razvnemanje publike, ki je za njihovo koncertno izkušnjo pripravljena odšteti mastnih devetinšestdeset evrov.

Da se je - če odmislimo politično ekonomijo glasbe v pravem pomenu te besede - to vendarle splačalo, brez nostalgičnih čustev pravi Robert Bobnič.