TrainStation SubArt, Kranj, 28. 11. 2019

V četrtek, 29. novembra, so v kranjskem TrainStation SubArtu nastopili Defunkt. Zasedba pod vodstvom Joeja Bowieja vsekakor ni tuja tukajšnjim odrom, posebno pa tudi ne kranjskim. Nastopili so denimo v Gala Hali leta 2013. Tudi železniški oder v Kranju jim je že domač, tam so nastopili pred dvema letoma. Igrajo funk, takšen in drugačen, zasedba pa redno spreminja članstvo. Tokrat so se nam na odru predstavili Kim Clarke z basom, Vincent Brijs z baritonskim saksofonom, Linley Marthe z basom in klaviaturami ter G-Man Sullivan za bobni. Kakopak ne smemo pozabiti vodje zasedbe, Josepha Bowieja, ki je tokrat svoje glasbeno poslanstvo vršil na pozavni, občasno izza džemb, s tamburinom, povrh vsega pa je tudi glavni vokalist zasedbe. Začetek zgodbe benda sega nazaj v leto 1978, njegov prvi prvi album, Defunkt, pa je privekal na svet dve leti kasneje. Od takrat so posneli še kopico drugih reči, v sodelovanju z različnimi glasbeniki, vseskozi pa je bil oče te zasedbe Bowie.

Svoj bogati repertoar so nam tokrat demonstrirali na različne načine. Člani, za mnoge že stari mački, so svoje spretnosti zavijali v vtise energičnosti, kakršno po vseh teh letih igranja pač lažje prizemljijo s hitrimi groovy beati in funky melodijami kot pa s skakljanjem ali plesom po odru, kot je bilo to včasih. Izredno se je izkazala tudi basistka, ki je svoj inštrument preslepala do mere, ko bi bilo verjetno - zaradi nesramno dobrega gruva, ki je prepeval iz ojačevalcev - treba krizno klicati društvo proti mučenju inštrumentov. Nepošteno bi bilo sicer razpredati le o ritmih, v primeru Defunkt namreč ne gre za običajen funk, temveč fusion v spregi s številnimi popularnimi godbenimi zvrstmi. Slišali smo seveda nekaj rockerskih vložkov, nastopili pa so tudi momenti, ko so glasbeniki v stilu velikih jazzerjev povsem opustili jasne ritmične vzorce in spustili v globok, a vselej nadzorovan kaos. 

V primerjavi s preteklimi tukajšnjimi koncerti zasedbe se je tokratni najbolj razlikoval po količini rockersko navdahnjenih kitarskih solaž, po katerih so predhodne, drugačne variacije zasedbe Defunkt, že rade posegale. Dežurni krivec za to je bil Linley Marthe, ki je svojo spretnost v igranju akordov kazal z basom, s katerim je nadomeščal sicer nepogrešljiv inštrument vsakršne funkovske godbe, kitaro. Zvok je bil zaradi te spremembe mogoče za odtenek bolj prazen, vendar je bend s tem pridobil druge plus točke za zanimivost. Z izjemo značilnih kitarskih solaž je basistu iz instrumenta uspelo izvleči vse ostale elemente glasbe, za katere je običajno zadolžena kitara. Skratka, ogromno bare akordov in solaž na nižjih tonih, kot smo jih vajeni. Poleg tega je, včasih tudi simultano, zaigral na klaviature. No, eden vrhov nastopa se je izrazil tudi s klaviaturskimi solažami, ki so se subtilno pretapljale v akorde z nenavadnimi progresijami in spet nazaj v solaže. 

Repertoar je pridno skakljal od živahnejših komadov, kakršen je komad Make Them Dance, do počasnejših, dober primer katerih je recimo Change, pa še dalje do seksi ljubezenskih komadov. Primer takšne romantike je bil Strangling Me With Your Love. Po dobri uri koncerta je bend napovedal krajšo pavzo, da si je publika lahko nabrala nekaj novih moči, prišla do sape, popila požirek svežega, še nezluftanega piva.

Po pavzi je bila publika pripravljena na vrhunec koncerta in bend ga je dostavil. Ni bilo več mej, publika je v ravno prav (ne)opitem stanju ravno prav začutila bend, ki nas je do konca zabaval še dobro uro. Po dobrih dveh urah in pol pa je torej bend s koncertom zaključil z bisom. 

Defunkt so nam spet pokazali, da si ne glede na starost, oddaljenost od kraja bivanja ali hitrost glasbe lahko privoščijo igranje dolgo v noč. Prijetno vzdušje kranjskega prizorišča nas je pustilo nasmejane, prešvicane in bolečih okončin za ples. Bend je dosegel svoj namen, vaš recenzent pa je po koncu in v noč, do petkovega jutra, sanjal gruvi melodije Joeja Bowieja in druščine.