Klub Gromka, 26. 3. 2013

Že kar nekaj časa se v Ljubljani ni tako grindalo kot zadnje čase. Pa pustimo ob strani vse grinderje in ostale pripomočke za konzumacijo. Pa vendarle se je kadilo, in to kako …

… Najprej se je kadilo pred Gromko, nato pa na odru in pod njim, kjer pa se kljub tako eminentnim gostom iz Nemčije ter koncertu domačih grind-death metal legend ljudje, tudi tisti, včasih najbolj zagreti za razčefuk v prvih vrstah, niso pojavili. No, bili pa so hardcore oče Milan in Boco, pa še Hruki in Tinč, da Nejca in Rafka iz Brežic niti ne omenjamo, vse skupaj cca 30 mletju naklonjenih duš in dušic. To, da je kriza, se je kasneje videlo tudi po tem, da ni bilo nekega velikega zanimanja za nakup »robe«. A to je bilo pravzaprav potem, ko se je nekaj čez deveto večerno, recimo, da je bila ura 21.13, vse skupaj tudi začelo.

To, da so Dickless Tracy, če me spomin ne vara, po dolgih mesecih odigrali koncert v Ljubljani poleg legendarnih Wojczech in vzpenjajočih se Attack of the mad Axeman in da na koncertu ni bilo ravno metalcev, je bilo malce presenetljivo. Dickless Tracy so namreč bend, ki je nastal leta 1997 in od takrat dalje deluje kot neusahljiva mašina, kjer se melje oziroma se je mlelo, vse bolj pa se deathmetalizira. In to se je glede na to, da se je tekom njihovih let delovanja v bendu zamenjalo kar nekaj oseb, jedro pa še vedno tvorita zaslužna občana Brežic, brata Cepanec, sinoči zelo dobro slišalo.

Ob dveh novih silah, eden je na basu, drugi pa na skorajda bi lahko dejal sonični kitari, je bilo mogoče slišati drugačne Dickless Tracy, drugačne od recimo njihovega zadnjega nastopa v Gromki, kjer so koncert eksperimentalno zminimalizirali in tako rekoč ponudili eno dolgo repetitivno odisejado, ki se je končala z grind drobtino – a takrat je bila na delu še stara zasedba. Vmes pa so fantje v Brežicah, v novi sestavi, več kot zagnano pilili svoje nove kompozicije, kjer se razširjena obzorja interpretacije »dickless« metala odločno in presenetljivo kompleksno izrisujejo. Dickless Tracy so bend, ki kljub svojim grind temeljem svoje izrazje vse bolj gradijo na death metalu, ki pa se ne boji sprehajati se tudi po drugih poljih kitarskega izražanja. Njihove nove kompozicije dosegajo celo krautrockovske, nevrotične, ajde, alternativne dimenzije, vpete med kruljačino, mrtvačino, blekačino, grindčino. Kar je bilo neprecenljivo, je bilo predvsem to, da smo bili priča najdaljšemu nastopu, enournemu koncertu slovenskih grind legend, ki so s sproščenimi vmesnostmi smrdeli po starih in dobrih časih, a na nov način. Kljub temu, se je nekaterim punkerjem vendarle »zdelo vredno oditi« izpred odra še pred koncem njihovega koncerta. 

Po dvajsetih minutah pavze so na oder in pod oder prišli legendarni Wojczech iz Rostocka, ki že vse od leta 1995 trmasto in ubrano, zapohano in odfukano, vestno in grindersko, hardcorovsko, deathmetalsko, crustovsko in doomersko vztrajajo pri svojem surovem in nabritem izrazju, tega pa so ovekovečili na številnih enkratnih split izdajah. In tako je bilo tudi sinoči, ko so suvereno zavzeli dvorano zase in v nemški maniri na podiju izvedli napad na sluh, ki so mu dajali ostrino odfukano strunanje kitarista, nabrito obdelovanje basa basista in backvokalista ali po tleh operirano vokaliziranje, da ne omenjamo brezkompromisnega bobnanja. To je bil pravzaprav uvod v disko večer. Wojczech so pokazali veliko mero uigranosti in nujne surovosti, ki jim daje večni azil pri odjemalcih tovrstnih godb. Svoj cvetoberni repertoar kakšnih 12 komadov so zaključili s hudim crust coverjem. A to so tudi Wojczech, ki so z naslednjim nastopajočim bendom na obsežni evropski turneji, kjer bodo obiskali celo Istanbul, začuda pa obšli Hrvaško. …zunaj pa je bilo mrzlo kot pes, in to čedalje bolj.

Potem pa najhitrejši polž bobnar, besna želva vokalist, sova kitaristka in odpičena basistka čebela. Tako je oblečen bend, ki iz Hamburga v svet tam nekje od leta 2007 pošilja zgodbo o besnih živalih, ki so po posegu človeka s sekiro v njihova domovanja doživele kritično-agresiven izpad. Temu se reče animalgrind – gre za koncept dekonstrukcije meja odzivnosti in delovanja v svetu vsakodnevnih posilstev.

In kakšen šov je to bil … Brzina, ostrina, razfukancija, skratka grind v vsej svoji lepoti in jasnosti, direktnosti in zopet hudi uigranosti, prave severnonemške šole. Grind, ki bi mu lahko podal oznako ultra disko. Špil je s spektakularnima ognjemetkoma iz polžje hišice in kitare dobival na enkratnosti in neke sorte svetosti. Živali so besno izrabljale svoje inštrumente. Želva pač svoj glas, in ko se je nekje vmes slišalo, približno: »I am turtle and you do not exist«, je bilo ob zadnjih izdihljajih, ki so se seveda morali končati z bisom, prisotno razsvetljenje, da bi bili budale, če bi sinoči ostali doma in si mislili, da smo prišparali 5 evrov.  Pa tega še vedeli nismo … O imenih pa drugič.