Gala hala, 13. 12. 2014

Mineva 32 let, odkar je takrat 21-letni Dušan Kojić - Koja prvič stopil na ljubljanske odre. V tem času je za nekaj let domači Beograd zamenjal za kozmopolitanski London, iz katerega se je leta 2003 ponovno vrnil na rodno grudo; vmes je eksperimentiral z mnogoterimi zvoki in žanri in z Disciplino ustvaril deset albumov, večinoma z različnimi glasbeniki, saj se je zasedba iz leta v leto spreminjala vse do aktualne postave z Milošem Velimirjem na bobnih, Manjo Đorđević na vokalih in najbolj svežo pridobitvijo, Igorjem Djekom na orglicah oziroma ustni harmoniki. Kvartet, ki bojda pravkar dela na svojem enajstem dolgometražcu, je na oder Gala hale stopil nekaj pred 23. uro in nas brez besed zapeljal v svet samosvojih zvočnih fuzij. 

Po glasnem, na pol improviziranem uvodu, ki je bolj kot ne služil zadnjim popravkom zvoka, je Koja neizprosno zabrenkal po svojem »Rickenbackerju« in s prefinjeno uporabo »wah-waha« publiko iz prve »ošamaril« s komadom Prestani da mrziš! z zadnje plošče Uf!. Zvočni silovitosti ter Kojini občudovanja vredni odrski prezenci navkljub je prve pol ure njihovega nastopa minilo v relativni zadržanosti, da ne rečem hladnosti nekaj čez 200 zbranih. Vzrok se morda skriva v odločitvi, da je bil koncert zasnovan kot konceptualen album, saj so se pesmi ob njegovih virtuoznih intermezzih neopazno prelivale iz ene v drugo. Posledično je bila komunikacija med frontmanom in zbranimi nekoliko okrnjena, presenetljivo mlačni pa so bili tudi vmesni aplavzi in vzkliki publike, po katerih je bend implicitno morda hrepenel.  



Na srečo se je nekje na pol poti temperatura v dvorani povišala, vzajemno z njo pa tudi sproščenost zbranih. Koji je nazadnje uspelo publiko pridobiti na svojo stran, saj so v refrenu istoimenskega komada enoglasno skandirali »Neukusu treba reči ne!« Že z naslednjo »razpaljotko« Heavy Bass Blues, ki je s svojo drum'n'bass ritmiko obetala eksponentno rast zibanja bokov, pa je publika antiklimaktično spet nekoliko zadremala. Beograjski monstrum je v svojem žrelu mlel komad za komadom, med katerimi nas je Kojino mojstrsko poigravanje z efekti in na videz lahkotno »predrkavanje« strun v Hendrixovem slogu pustilo brez besed, z izjemo ene, ki se je zataknila nekje v grlu — hrup, namreč. Po mojih subjektivnih kriterijih je celotna zvočna slika nekoliko presegala meje zmožnosti povprečnih bobničev, v res glasnem okolju pa so Kojine navdahnjene medigre na trenutke izpadle kot povsem brezoblične — po domače, buka.



Za bend, katerega temeljni steber od vsega začetka ostaja dvojica boben/bas in ki je v dolgih letih delovanja eksperimentiral tudi s trobili in klaviaturami, predstavljajo pred kratkim inkorporirane orglice zanimivo noviteto. Sploh pa smo redko kdaj priča bendu, ki ta inštrument uporablja izven miljeja folka ali bluza. Djeke orglice uporablja kot nekakšno nadomestilo za kitarske vložke, ki v sodelovanju s procesiranimi bas linijami in vokali Manje Đorđević ustvarjajo zanje značilno sozvočje. Dodajmo temu dinamično, vselej intenzivno ritmiko in imeti bi morali recept za prvobitno plesno izkušnjo. Žal pa temu ni bilo povsem tako.



Z izjemo »hitičev« Neko mora to da spreči in Ah kakva sreča je prva ura koncerta minila v medlem, pol zaspanem vzdušju, ki sta ga na srečo vetrili vsaj prvi dve vrsti pod odrom. Ob opazovanju zbranih mi je vzniknila misel, da je publika morda res že starejša in da sem pri svojih dvaindvajsetih morebiti najmlajši med prisotnimi. Naletel sem na paradoks: muzika Disciplin A Kitschme je neizpodbitno muzika za ples, vse starejši oboževalci pa kot kaže zanj, vsaj sinoči, niso bili razpoloženi. Banalna misel, pa vendar bi pred bolj sproščenim in miganja željnim občinstvom, denimo Drum'n'Bass konference, Disciplina najbrž doživela veliko bolj vročičen sprejem. Roko na srce, pričakoval sem in zato med odrom in plesiščem pogrešal večjo harmonijo. Da pa ne bi bili nepravični, gre priznati, da je v z vzkliki zasluženem podaljšku publika nazadnje oživela. V petih komadih, med katerimi sta se seveda znašla zimzeleni Do Not in zaključni Betmen Mandrak Fantom, ki je nazadnje kulminiral s prefinjeno vključenim naslovnim komadom serije Batman, smo nazadnje doživeli svoj trenutek (ne)discipline. Tako redkobesedno, kot so na oder prišli, so z odra s sramežljivim »Hvala!« tudi sestopili in publiko zapustili s pojenjajočim dronovskim premlevanjem Kojinega basa v ušesih.

Res je, Disciplina so bend, brez katerega si glasbene krajine bivše Juge ne moremo predstavljati. Težko pa bi iste besede uporabili za Disciplino v drugem desetletju 21. stoletja, predvsem zavoljo dejstva, da bendu ni uspelo doseči širše prepoznavnosti med mlajšimi generacijami, zato se v svojem četrtem desetletju obstoja pretežno hrani s podporo svojih večnih fenov. Kar pa spet ni slabo, saj je to navsezadnje temeljni pokazatelj, da so ljudje še vedno željni Kojinih nekonvencionalnih zvočnih domislic. Zatorej, še na mnoga leta Discipline!