Channel Zero, Ljubljana, 14. 12. 2022

Ko nam je sinoči klub Channel Zero ponudil zatočišče pred podničelnim decembrskim hladom, smo vstopili na dobro poznano prizorišče. V minulih dneh se je tu zvrstilo že lepo število koncertnih dogodkov, med katerimi naj omenimo release party metliških Klincev in 27. nivo serialke Level Up, na kateri sta nastopila raperka Agat in kolektiv Pagat. Po pričevanjih obiskujočih ta dva dogodka nista dosegla želene obiskanosti, kar lahko, sicer pogojno, pripišemo fuzbalerski vnemi tistih akterjev scene, ki predstavljajo občinstvo. Razmeroma več ljudi pa se je nabralo pred začetkom koncerta dveh mladih umetnic, Veronike Nikolovske in Dore Tomori, ki sta nastopili včeraj zvečer. 

Pred začetkom Veronikinega nastopa nas je iz zvočnikov ogrevala sodobna folkovska indie glasba, da bi pripravila vzdušje. Ko sta na oder stopila 22-letna Veronika Nikolovska in njen kitarist Gašper Lovrec, pa sta to pripravljalno vzdušje bolj ali manj odpihnila in ga nadomestila z bolj poprockovsko, morda soulovsko, a zagotovo bolj ameriško zvočnostjo. Njena avtorska glasba se, kot kaže, zgleduje po pop rock skupinah tega stoletja, dotakne pa se tudi tiste vrste melanholije, ki zaznamuje americano ali kakšno Amy Winehouse. Še zlasti pri novejših skladbah, ko so v igro stopili kitarski efekti in je v ameriški zvok prodrlo nekaj bolj britanskega, pa je njuna muzika bolj izrecno pritegnila tudi tiste alternativnejše vzgibe v nas.

Za njo je nastopila Dora, ki je od Veronike mlajša, a je bilo razvidno, da gre na koncertu za hierarhijo med opening act in main act. Lani se je predstavila na festivalu Tresk in v očeh javnosti nastopila kot spalnična pop kantavtorica – ker je njena glasba pač nastajala v okolju spalnice. V prevodu na izvedbe v živo pa sta se njeni glasbi pridružila Timotej Poznič in Maks Rozman, sicer člana metro-funk benda Masaž. Dodatna kitara, bobni in sintesajzer so njeno glasbo spotoma preobrazili v bolj poprockovske skladbe, te pa zato z eno nogo že zapuščajo indie okvirje. Glede na avtoričino dosedanjo suverenost bi bil za poslušalstvo ta prehod, če bi ga opravila v celoti, morda kar velik zalogaj – a pustimo se presenetiti.

Veronika k tekstopisju pristopa z uporabo nevsiljivih motivov iz življenja zaljubljenih, ki pa jih zapakira v nekaj bolj igrivega. V primerjavi z njeno odrsko predhodnico pa je Dorina glasba bolj osebnoizpovedna, torej bolj iskrena in s tem ranljiva. Različna karakterja obeh izvajalk sta prišla do izraza tudi med napovedovanjem skladb, saj je Veronika vseskozi ostajala v svoji personi, medtem ko je Dora svojo neprestano ironizirala in prevračala, s čimer pa je lahko svojo iskrenost spustila na plano. Ko je naključje hotelo, da je s pesmijo 10 PM nastopila ob točno 22. uri, se je njene pristne vznesenosti nalezel ves prostor.  

Namenimo še nekaj besed kitaristoma, ki sta imela pri obeh umetnicah vlogo spremljave, a tudi popestritve skladb. Gašper, ki je spremljal Veroniko, je imel v melodičnem smislu živahnejšo vlogo, poleg tega pa je bilo njegovo soliranje bolj enakomerno razporejeno med komade. S tem se je odprlo vprašanje, ali ni glede na tako veliko prisotnost na odru občasno zasenčil protagonistke. Po drugi strani pa je Timotej, ki je igral ob Dori, svoje igranje odmeril bolj taktično. Njegovih kitarskih solov tako nismo slišali pri čisto vseh pesmih, po drugi strani pa je tisti večminutni solo, ki ga je odigral na baladi Where No Heartbreak Has Gone, izstopal kot eden najmočnejših delov večera. Nismo ga dojemali kot soliranje stranske osebe, temveč kot čudovito kulminacijo naslovne skladbe z Dorinega albuma; ta bo izšel predvidoma spomladi naslednje leto.

Kar zadeva vokalno izvedbo, nobena od nastopajočih ustvarjalk ni sramežljivo skrivala svojih sposobnosti. Obe sta uporabljali harmonije z matrico spremljevalnih vokalov in vokalne ornamentacije. Slednje v metelkovskih klubih sicer ne slišimo pogosto in nakazuje ambicije obeh glasbenic, da bi prebili okvire alternative. Na koncu smo dobili celo uprizoritev starodavnega koncertnega rituala odhoda z odra in igranja bis komadov. Tako Dora kot Veronika sta še na začetku svojih glasbenih poti, a zdi se, da jima pogled sega že v bolj daljno prihodnost.

Še zlasti v Dorinem primeru si lahko zamišljamo, da bodo njene power balade nekoč, če bo umetnici uspel preboj, spremljali valujoči plameni vžigalnikov v občinstvu. Pred tem obe seveda čaka še nekaj odločitev, kot je denimo vprašanje slogovne konsolidacije oziroma zapiranje idejnih stranpoti – skratka, da najdeta svoj zvok. V optimističnem duhu zaključimo z mislijo, da nas je sinoči iskreno razveselilo, ko sta izvajalki napovedali, da bosta odigrali nove skladbe, ki pa so se izkazale za najboljše – in pričajo o njunem napredku.

FOTO: uncanny mešanica avtorjevega fotografskega arhiva in fotografije z licenco Creative Commons