Klub ZOO, 10. 3. 2016

Foto: Maša Gojič

Od izida dolgometražnega prvenca 'Calling Home' producentke in pevke Nataše Muševič – Dot so minila skoraj štiri leta, toda privrženci zanimive, sodobne elektronske glasbe nanj še nismo pozabili. Pa čeprav je od takrat skladbe z njega v obliki live acta izvajala zelo sporadično. Pogosteje smo jo videvali kot didžejko, predvsem v zadnjem obdobju pa se je veliko ukvarjala z večmedijskimi instalacijami in zvočnim raziskovanjem. Zato nas je tiste, ki raje kot v galerije hodimo v klube, pred nedavnim razveselila napoved njenega včerajšnjega »koncerta sveže glasbe« v klubu ZOO, na katerem je predstavila svoje nove skladbe. »Koncert sveže glasbe« torej verjetno predvsem zaradi novih skladb, kar pa ne pomeni, da Dot ni osvežila svojega izraza. Ta ima sicer še vedno marsikaj skupnega z njenim prvencem, toda hkrati nove skladbe prinašajo tudi novosti.

Kmalu je denimo postalo jasno, da je tokrat več prostora odprla svojemu glasu, čeprav je ta precej zaznamoval že prvi album. Je bil pa tam pogosto uporabljen predvsem za razširitev zvočne podobe, medtem ko se avtorica v novih skladbah bolj izpostavi v vlogi pevke. Verjetno je tudi to botrovalo bolj minimalistični podobi glasbe, s katero se zdaj pridružuje trenutno zelo aktualni struji producentk in vokalistk, ki so v zadnjih par letih močno zaznamovale elektronsko glasbo. Spomnimo se le nedavnih nastopov  Raster-Notonovke Kyoke, Hyperdubove varovanke Jessy Lanza, ali pa nenazadnje Emike z založbe Ninja Tune, ki si je oder Kina Šiška delila prav z Dot. No, čeprav v izrazih naštetih ustvarjalk najdemo marsikatero podobnost, denimo sodoben elektronski songwriting, pa ima glasba vseh svoje specifike. Pri Dot morda najbolj izstopa njeno samosvoje ukrivljanje sub-basovskega zvoka, ki ne skriva njenega porekla v dubstepu, s katerim se je na prvi pogled spoprijateljila med študijem v Londonu. Ker pa je ta, tako kot se rado zgodi priljubljenim podtalnim novostim, po nekaj letih postal preveč uniformiran, se je njegovim pravilom precej izognila že s prvencem. Nič drugače ni zdaj z novimi skladbami, v katerih pa subi še vedno stresajo drobovje.

Prav v tem pa je sinoči najbolj tičal razlog za to, da so uvodne, bolj baladne skladbe pustile občutek nedodelanosti. Vokal se je namreč v subih skoraj povsem izgubil, za kar je bila deloma gotovo kriva za tovrstno glasbo ne najbolj idealna akustika prostora, deloma pa tudi začetna zadržanost Mušičeve. Ji je pa potem iz skladbe v skladbo rasel pogum, verjetno tudi zaradi vse boljšega razpoloženja publike, ki je solidno napolnila klub. Takrat smo lahko začeli občudovati njene vokalne spretnosti, s katerimi je ob neobičajnih, ritmično drznih zvočnih podlagah potrdila, da se v vlogi pevke znajde izvrstno. 

Ob izidu prvenca so kot referenci denimo omenjali Björk in Martino Topley-Bird, toda po novem se zdi, da ima kot pevka več skupnega z ikono britanskega clubbinga v devetdesetih Nicolette, za katero nobena ritmična vratolomnost ni pomenila prevelikega izziva. Lep primer tega, da je kot pevke ni strah preizkusiti česa drugačnega, je bila sinoči denimo priredba jazzovskega standarda 'Fly Me To The Moon', ki jo je odpela le na vse prej kot standardno beatboxanje Murata, pa čeprav se jima je v prvem poizkusu najprej simpatično zataknilo. Da rada raziskuje tudi žanrsko, sta potrdili še dve priredbi. Najprej smo slišali basovsko različico skladbe 'River' dvojčic Ibeyi, potem pa v suvereni vokalni izvedbi še hit 'Back to Black' Amy Winehouse. Morda sta obe skladbi v sicer lepo zaokroženem scenosledu res nekoliko štrleli, sta pa potrdili, da Muševičevo (ponovno) bolj zanima vokalno izražanje. Z nekaj več tovrstne odrske kilometrine in morda nekoliko bolj (povprečnemu) klubskemu okolju prirejenimi zvočnimi podlagami pa bi bil že tako dober vtis še boljši.