Foto: Aleš Rosa

Drugi, osrednji dan festivala se je začel presenetljivo udarno. Ampak presenetljivo zgolj zato, ker ga je otvoril ameriški raper, poet, ustvarjalec pesmi in aktivist Saul Williams, za katerega je bilo že v naprej jasno, da bo na letošnji Drugi godbi verjetno serviral najbolj zvočno in performativno intenziven nastop. Pravzaprav je izstopal že skozi prizmo glasbenega izraza, ki ima več skupnega s tisto prvotno idejo Druge godbe, da na skupnem festivalu predstavi žanrsko manj ulovljive, samosvoje ustvarjalce, manj pa z njeno podobo zadnjih let, ki praviloma sloni na izvajalcih iz konteksta svetovnih godb. O tem zakaj je bil Williamsov nastop postavljen v uvod drugega dne lahko le špekuliramo. Morda prav zaradi udarnosti. Morda zato ker je s svojo glasbo najbolj štrlel iz programa. Ali pa nemara zato, da ne bi v primeru, če bi bil postavljen na konec, večina obiskovalcev, iz Kina Šiška že pred njegovim nastopom migrirala na naslednje, metelkovsko prizorišče.

Sodeč po odzivu polne velike šiškine dvorane, se zdi to slednje še najmanj verjetno, toda zanesljiv odgovor bi verjetno dobili le v primeru Williamsovega samostojnega koncerta. Morda bi bil profil obiskovalcev nekoliko drugačen, je pa organizator hkrati dobil lep signal za to, da bi v program festivala v bodoče morda lahko večkrat umestil glasbenike, ki odstopajo od predvidljive svetovnogodbene izraznosti. Je pa res tudi to, da Williams ni izstopal tako zelo, če vemo, da je skladbe za svoj nov album 'Martyr Loser King', s katerimi se predstavlja na aktualni turneji, močno navdihnil čas, ki ga je v zadnjih letih preživel v osrednji Afriki. In ja. Kot se za ozaveščenega aktivista njegovega kova spodobi, tam ni bil zato, da bi šerugasto opazoval tamkajšnje naravne lepote, pač pa zato, da se je hodaličevsko lotil problema izkoriščanja, ki ga nad tamkajšnjim prebivalstvom in dobrinami, izvaja razviti svet.

Kot smo od Williamsa vajeni, je svoj nastop tudi tokrat zapakiral v izrazito družbenopolitični, aktivistični kontekst. Tako z besedili, kot z velikansko video projekcijo sestavljeno iz podob in kritičnih sporočil na račun aktualnih političnih dogodkov, vulgarnosti sodobnega globalnega (političnega in ekonomskega) sistema in digitalnega sveta, zaradi katerega smo sicer obveščeni bolj kot kadarkoli prej, a hkrati tudi precej bolj ravnodušni. In v tem uporniškem duhu je bila koncertno prikrojena tudi zvočna podoba skladb, ki nas je z basi treščila po glavi. Na odru mu je spet pomagal dolgoletni sodelavec Thavius Beck, sicer tudi solistični ustvarjalec, producent, ki se ga nekateri spomnimo še iz časov, ko je hiphoperje navduševal s kolektivom Global Phlowtations. No, njegova vloga je bila tokrat logično omejena na to, da je za Williamsa spuščal zvočne podlage, ali pa da jih je takrat, ko se je ta svojo poezijo odločil po slamovsko odrecitirati, preprosto utišal. Vse na račun tega, da je Williamsovo sporočilo na kar najbolj konfrontativen in zapomnljiv način prišlo do občinstva, ki se je na vsako besedo, parolo na zaslonu, ali pa na njegov sprehod v sredino dvorane, odzvalo z velikim navdušenjem. Ja, pogosto lahko slišimo očitke na račun tega, da glasbe ni dobro mešati s tako neposredno politično angažiranostjo, ampak Williams je zagotovo en tistih ustvarjalcev, ki je to glasbeno poslanstvo izpilil do perfekcije.

Nastop za tako provokativnim, s sporočilnostjo nabitim koncertom, sploh, če naslavljaš podobne teme, je vse prej kot lahek. Toda Nneke, nigerijske pevke in ustvarjalke pesmi, ki sicer živi v Nemčiji, to ni zmedlo. Plasiranja svojega družbenopolitičnega sporočila se je lotila, vsaj skozi prizmo izraza, iz drugačnih izhodišč kot Williams. Če je ta zarezal s punkovsko ostrino, je Nneka, ki smo jo pred nekaj leti že videli v Ljubljani , k svoji kritiki pristopila z marleyevsko duhovno umirjenostjo. Bolj kot jeza je na površje prišla njena razočaranost nad trenutno (evropsko) politično situacijo, kar pa še zdaleč ne pomeni, da smo njeno sporočilo preslišali. Ob nagovoru o tem, kako se je med snemanjem svojega zadnjega albuma samoprevprašala o tem, kaj želi in lahko doseže kot glasbenica za boljši skupni jutri in za to, da k podobnemu premisleku vzpodbudi poslušalce, je bilo bolj ali manj jasno, da njena agenda ni bistveno drugačna od Williamsove. Učinek bi bil bržkone enak tudi, če bi vse skladbe zapela le ob spremljavi akustične kitare. Morda bi bil še celo boljši, saj njen izjemen glas takrat dobi največ maneverskega prostora za to, da ga lahko občudujemo v vseh njegovih različnih (soulovskih) odtenkih. Toda zelo dobro se znajde tudi takrat, ko ji spremljajoča zasedba utira pot med reggaejaškimi, afrobeatovskimi ali pa highlifeovskimi izrazi, nad katerimi vedno bdi njena očarljiva pop senzibilnost, ki Nnekin nastop poveže v zaokroženo in dinamično celoto.

Koncertni večer v Kinu Šiška je kot tretji zaključil ganski veteran Pat Thomas s svojim Kwashibu Area Bandom. Pevec in ustvarjalec pesmi, »zlati glas Afrike«, med drugim zaslužen za svetovno popularizacijo highlifea, se je predstavil v preverjeni, rutinerski podobi, s katero pač nagovarja privržence tovrstne glasbe. Tisti, ki to nismo, bi mu lahko očitali to, da njegova glasba danes ni nič bistveno drugačna od tistega highlifa, oziroma kobinacije highlifa, funka in jazza iz zgodnjih sedemdesetih, ko je Thomas začel svojo glasbeno pot. Toda od podobnih legendarnih glasbenikov smo tega že vajeni, za nameček pa gre, vsaj sodeč po razplesanem in dobro razpoloženem občinstvu, za glasbo, ki danes še vedno zlahka doseže svoj namen. Bodisi zaradi jazzovsko razigrane trobilske sekcije, nafankiranih kitar, ali pa plesnih afriških (bobnarskih in tolkalskih) ritmov. Petkov večer v Kinu Šiška je torej postregel s tremi žanrsko raznovrstnimi koncerti, ki na prvi pogled nimajo veliko skupnega, toda obenem se niti ne izključujejo, pa čeprav morda le zaradi nekaterih skupnih izhodišč, ki niso nujno vezana na sam glasbeni izraz.