Layerjeva hiša, Kranj, 30. 10. 2020

Na predvečer dneva reformacije se je v Stolpu Škrlovec, nekdanjem obrambnem stolpu starega kranjskega mestnega obzidja, odvil zaključek tokratnega rezidenčnega dogodka Dvocikel. Ta v Layerjevo hišo v Kranju že od leta 2014 vabi domače ustvarjalke in ustvarjalce na večinoma en teden trajajoče skupno bivanje ter muziciranje, tokrat pa je postregel set črne magije: Šlo je za ambientalno-nojzersko sodelovanje med ljubljansko vizualno umetnico in harfistko Urško Preis alias rouge-ah in kolektivom šestih soničnih raziskovalk Kikimore, ki sta jih tokrat zastopali Barbara Poček in Nina Orlić, pridružil pa se jim je tudi Luka Seliškar, ki ga med drugim poznamo kot oblikovalca zvoka ter člana zasedb Lynch in Ansambel PRSA. Zelo obetavna zasedba torej, v prostoru, zelo primernem za predvečer - saj res! - noči čarovnic.

Žal se sicer prelepega koncertnega prostora nismo mogli naužiti. Koncert je zaradi saj vemo česa potekal za zaprtimi vrati, bil pa je, kot smo se postopno navadili v zadnjega pol leta, v živo pretočno predvajan na Facebook strani Layerjeve hiše. Organizatorjem, ki so v trenutni situaciji eni redkih, ki še vztrajajo pri izvedbi dogodkov po alternativnih kanalih, gre seveda vsa pohvala, da kljub težkim časom glasbenikom še vedno kontinuirano nudijo prostor in čas za poglobljeno delo. Naslednji dogodek v sklopu cikla se bo, mimogrede, odvijal že ta četrtek. Žal pa ima ta format poleg svojih prednosti seveda tudi slabosti in lahko izkušnjo živega koncerta pri različnih glasbenih žanrih nadomesti različno uspešno. A o tem nekoliko kasneje.

Rezidence Dvocikla, ki, kot nakazuje že ime, vedno gostijo po dva glasbenika ali kolektiva, nas pred sklepnim dogodkom vedno pustijo v negotovosti glede poteka koncerta. Bo šlo za dva seta? Morda tri s skupnim zaključkom? Tokrat nismo ugibali predolgo, saj smo takoj na začetku živega predvajanja, ko se je začelo odštevanje do koncerta, na zaslonih lahko spremljali priprave glasbenikov na odru in ugotovili, da bo tokrat šlo za en skupen kos, kar pa je bilo zaradi improvizacijskih praks vseh prisotnih pravzaprav nekoliko pričakovano. 

V koncert nas je uvedla rouge-ah, z nekaj na redko posejanimi potegi in udarci z lokom po strunah naefektirane električne harfe, njihov odmev pa je sproti analogno manipulirala z efekti in kmalu ustvarila globok, večplasten drone. Na to je nalagala nove in nove zvoke, po nekaj minutah pa se ji je pridružila tudi tretjina Kikimore. Najprej z najverjetneje doma narejenim instrumentom, ki je pravzaprav ozvočen kos veje s strunami, nato pa še z dodatno cvrčečo elektroniko, ki se ji je drone postopoma umaknil, zvočni prostor pa se je znatno razširil, razredčil in umiril.

V nadaljevanju smo bili priča še nekaj lepim misterioznim prehodom med različnimi atmosferami, vsaka pa je ustvarjala prostor za drugačne zvočne posege in domislice. V najbolj umirjenem delu je na primer prišla v ospredje harfa, s skorajda naravnim, a vendarle podaljšanim in poglobljenim zvokom, postavljajoč akord za akordom. Ko se je v tem izpela in je zvočna slika potemnela, je bila na vrsti glasbena skrinjica. Da, ena tistih igrač z vrtljivo ročko in figurico balerine, ki ob vrtenju pri različnih hitrostih zaigra prelepo melodijo. No, bolj predvidevamo, da je šlo za to, saj je bilo na streamu v rokah Orlić videti kvečjemu kabel, s katerim je bil skrivnostni predmet zvezan z efekti in zvočno precej popačen.

Sledil je prvi in hkrati edini ritmični del koncerta oziroma del, ki je zvenel kot komad in bil najbrž tudi tako zastavljen, z zaglitchanim pulzom, podkrepljenim z repetitivnimi basi in harfinimi melodičnimi pasažami. Vse bolj je postajalo jasno, da so vpletene in vpleteni teden rezidence dodobra izkoristili za kreacijo in naracijo suite z dramaturškim lokom, kar so na momente obogatili tudi z neglasbenimi elementi. Tako jih je že kmalu po začetku koncerta koncerta obdala ne preveč invazivna dimna zavesa, kasneje, ko se je oglasila elektrificirana kalimba, pa so se vsi skupaj pogreznili v temo, iz katere so žarele le lučke preštevilnih efektov ter drugih analognih ali digitalnih naprav. Nevihta v zaključku, ki je bila hkrati tudi primerno hrupen klimaks koncerta in je bila, najbrž sicer malo za šalo, napovedana že v opisu dogodka, pa je med drugim razkrila najbolj očitno pomanjkljivost pretočnega predvajanja kot alternative koncertnim doživetjem.

Najprej sicer povejmo, da je bil live stream iz Layerjeve hiše tehnično odlično izpeljan. Lepo skadriran, z dinamiko, primerno razgibanosti glasbe same, in brez tehničnih zapletov. A pri formatu spremljanja koncerta iz svoje sobe so najbolj absurden del doživetja prav poslušalci oziroma gledalci sami in njihovo udobje. Ne bomo ponavljali sicer resničnih floskul o energiji, ki je skozi ekran in slušalke ne moremo doživeti v niti približno enaki meri kot pod odrom; največji problem je možnost totalnega umika in to v vsakem trenutku, samo s pritiskom na gumb. Ključni del vsake koncertne izkušnje je navsezadnje tudi naša pripravljenost prepustiti se vsem izvajalčevim muham in vragolijam, med katere spada tudi manipulacija z glasnostjo. Tako bomo doma ob hrupnem zaključku, kot smo mu bili priča ob koncu opisanega koncerta, preprosto znatno znižali jakost zvoka v slušalkah, da se izognemo morebitnemu tinitusu, namesto da bi noise postal vsetelesna senzorična izkušnja, kar pa je bolj ali manj možno le pred velikimi zvočniki. 

Že na začetku današnje recenzije smo nekajkrat omenili prostor, a seveda ne samo zaradi dejstva, da je dvorana v Stolpu Škrlovec sama po sebi precej fascinantna. Prostor, v katerem se glasba izvaja, to glasbo dodatno osmišlja, zvok pa vzajemno dodaja karakter prostoru dogajanja in tako so sami prostori z vsemi svojimi plusi in minusi za koncertno doživetje enako pomembni kot zvok, ki se v njih rojeva. Layerjeva hiša je bila v petek enako daleč in za večino izmed nas enako nedoživeta kot Carnegie Hall, Berghain ali posnetki iz Woodstocka in kljub absolutni podpori organizatorjev koncertov, ki že od pomladi s streamanjem rešujejo tako glasbenike kot zagrete poslušalce, se je koncertnim navdušencem bati distopične prihodnosti, v kateri bo živ koncert reduciran na format YouTube videa. No, vsaj klepetamo lahko brez dretja ali motenja izvajalcev.