Kino Šiška, 27. 5. 2014

Tik pred zdajci, ko se koncertno dogajanje počasi že seli na odprte odre, je Kino Šiška poskrbela za bržčas zadnjo Indekš lekcijo v predpočitniškem koledarskem obdobju ter jo, vsaj sodeč po dogajanju na odru, tudi veličastno zaključila. Tako domačim odrom dobro znani East Rodeo, ki jih s pihalnim priboljškom sedaj krasi pripis Septet, kot tudi bruseljski BRNS, so prikazali, da jih kljub različnemu rodovniku druži enaka težnja po zvočnem raziskovanju, naj si bo to v okvirih jazzovske oziroma rockovske podstati, ali preprostejšega indie popa, kar ni ostalo neopaženo niti med prisostvujočimi.

Dobrih deset minut čez deveto je piš vetra, katerega zvok je s pomočjo prenosnega računalnika uvodoma pričaral klaviaturist hrvaško italijanske naveze East Rodeo, Alfonso Santimone, nekoliko priskutila le skromna množica obiskovalcev, ki je iz ducata na začetku v uri nastopa komaj presegla število trideset. A če smo se nekoliko varljivo prepustili pridušenemu šumenju, so nas kaj hitro predramili živčni in odrezavi zvoki ter nakazali, da bomo priča izkušnji brez kompromisov.

East Rodeo so izkoristili vse kapacitete danega odra ter v postavi treh pihalcev, tolkalca, klaviaturista, basista in kitarista poskrbeli za huronsko zvočno grmenje, ki mu ni bilo videti konca. Skoraj ni bilo glasbene lekcije, ki nam je ne bi odčitali. Vseskozi so netili sunke v raznotera žanrska polja, a se v njih nikdar predolgo zadrževali, kot bi se želeli otresti kakršnih koli nalepk, četudi zavestno predstavljajo prav vsako izmed njih. Zvočni konglomerat, ki ga ustvarjajo, je tisti, ki enoti njihovo glasbo in jo s tem dela samosvojo.

 

Nastop je dajal čutiti igro dveh krmarjev, tolkalca Federica Scettrija na eni ter klaviaturista Santimoneja na drugi, ki sta si vsak na nasprotnem koncu odra zrla v oči. Njuna sprotna dogovarjanja so pogosto narekovala tok skladb. Tako smo bili v enem hipu prepuščeni močnemu ritmičnemu ogrodju, ki ga je vodil prvi, ali subtilnim trenutkom in mehkim klaviaturnim linijam, ki jih je poosebljal drugi. Če je prvi poudarjal rockovsko nrav, je drugi jazzovsko, toda pogosto sta svoji vlogi stapljala, dopolnjevala in prepletala ter k temu vabila celotno odrsko sekcijo. Tu so na svoj račun nedvomno prišli pihalci, ki v svoji vlogi niso bili prav nič enoznačni, saj so poudarjali, širili ali ustvarjali zvočne dimenzije. Nikdar niso dajali občutka, kot bi bili zgolj dopolnilni člen ali zvočni okrasek formacije, marveč so svojo pozicijo odločno zavzeli in raztegnili domet zasedbe, ki se, kot smo v zaključku nastopa lahko zaznali, odlično znajde tudi v polju elektronskih zvočnih krajin.

Le nekaj minut pred enajsto je nastopil čas za še zadnje dejanje večera. Belgijci BRNS so se nam predstavili pretežno z materialom iz njihove doslej edine plošče Wounded ter nas počasi, a vztrajno ovijali okrog njihove premišljeno stkane mreže. Navdušenost nad zvočnimi danostmi, ki poganjajo proces BRNS, niso na nobeni točki nastopa izpostavile hibe, v kateri bi jih lahko razumeli kot žrtve svojih potencialov. Če nas je uvodoma navduševala ritmičnost in narativnost skladb, ki jim je dirigiral bobnar in vokalist Timothée Philippe, smo se tekom nastopa lahko načudili tudi njihovi dinamičnosti, pestrosti, barvitosti in vsestranskosti, denimo tedaj, ko nas je nepričakovano pozdravil kvartet ustnih harmonik. 

Vsak izmed členov BRNS je opravljal več kot zgolj svojo primarno nalogo, s čimer je bilo na trenutke slutiti, da so na odru več kot zgolj štirje pari rok. Njihovi premišljeni in skrbno izdelani strukturni nastavki, ki so tudi s pomočjo zvočnih okraskov, kot so ksilofon, kravji zvonec ali dodaten bobnarski set, zavzeto preizkušali ekspresivnost pop glasbe, so se pogosto zaključevali v katarzičnih, polnih in melodičnih refrenih, katerih moč ni pojenjala vse do konca, ko so nam po dobrih petdesetih minutah pomahali v slovo.