Kino Šiška, 27. 11. 2014

Ob spremljanju sodobne glasbene scene se pogosto vprašam, če je glasba še sploh sposobna prenašati sporočila. Sodobni konzum glasbe skorajda ne daje prostora globljim pomenom in težjim besedilom, poslušalci pa niti več niso sposobni razgraditi večplastnosti skladb, kaj šele konceptualnih albumov, ki so postali že skoraj arhaični, tako rekoč muzejski ostanki nekega drugega časa. Časa iz katerega nedvomno izhajajo Einstürzende Neubauten, nemška industrijska zasedba, ki je to zvrst glasbe dodobra zaznamovala in si že v prvih letih obstoja pridobila tako rekoč kultni status. Brezkompromisna raba težkega orodja in materialov, radikalnega »dretja«, žaganja, vrtanja, brušenja in podobnega hrupa, zmešanega v unikatno zvočno podobo so jih definirali na način, ki jim je lasten in ki je prepoznaven.

Ob tem pa so Einstürzende Neubauten vedno bili veliko več, kot zgolj zvok, saj so tudi na vsebinskem nivoju težili k težavnim vsebinam: od notranjih stanj brezupa, doživljanja urbane praznine, refleksiranja izgubljenega človeka in časa, pa do kompleksnih zvočnih uprizoritvah klasikov, kakršen je denimo Faust. V zadnjih letih zasedba sicer tako rekoč ni več delovala, a je bilo njihove člane moč spremljati v zelo različnih projektih. Ob 100.obletnici začetka prve svetovne vojne, pa se je zasedba zopet zbrala, da bi ustvarila delo, ki se dotaknilo teme, ki je verjetno najtežja od vseh tem, ki so se jih Einstürzende Neubauten kdaj lotili – vojne. Ne kakršnekoli vojne, pač pa vojne, ki je ta pojem prestavila na tehnološki nivo, kakršnega do tedaj ni bilo. Vojne v kateri je vojak prenehal biti borec in se je spremenil v upravljavca strojev bojevanja - »u-bojnih sredstev«. Vojne v kateri so ljudje padali kot jesensko listje, vojne v kateri nihče več ni zares vedel, za kaj se sploh bori.

In to vojna, kot meni Blixa Bargeld, se ni nikoli zares nehala. Pravzaprav je po njegovem mir le stanje, ko vojne ne opazimo, ker ni tako izražena. Konflikti ostajajo nerazrešeni, vojna pa v bistvu še vedno traja, dokler spet ne izbruhne v vsej svoji silovitosti in brezobzirnosti in ljudi požene v krvoločno borbo za ideale, ki to nemara niti niso. Lament je zvočni performens, ki je bil izdan tudi kot album, a je bil ustvarjen z mislijo na živo izvedbo in kot tak tudi edinole doseže tisti učinek, ki naj bi ga pri poslušalcu dosegel. Poslušalca namreč skozi preplet različnih zvočnih form sooči s trdo realnostjo vojne in njenimi različnimi dimenzijami.

Einstürzende Neubauten so v delo vključili številne samosvoje instrumente iz svoje bogate  bere instrumentarija. Denimo v obliki orgel iz plastičnih cevi, ki se igrajo s stisnjenim zrakom preko pištole kompresorja, harfe iz debelih jeklenih žic, raznih tolkal, plošče, ki se vrti na vrtilnem stroju, … če omenimo le nekatere nabora te tako rekoč »vojne mašinerije«. Ob tem so v nekaterih delih podkrepljeni še z godalnim kvintetom, ki delu daje dodatno dimenzijo ubranosti.  Čeprav tudi najbolj žolčnim izlivom vojnega hrupa in trušča ni mogoče očitati neubranosti, Einstürzende Neubauten brez težav prehajajo od težkih ekspresionističnih izrazov bojišča, preko političnega kvazi-diskurza predvojnih telegramov političnih veljakov, ki cele narode vodi v pogubo, v impresionistične refleksije doživljanja vojne v zaledju, krvavih polj, izgubljene človečnosti in iskanja smisla v nesmislu.

Poslušalec težko ostane ravnodušen, saj je nagovor zvoka in besede neposreden in tudi flamščina in nemščina postaneta razumljiva tistim, ki ju sicer ne razumejo. Pa tudi drugi jeziki, ki se pojavljajo v predstavi bodisi v obliki arhivskih povojnih rekonstrukciji, bodisi skozi genialne interpretativne sposobnosti Blixe Bargelda, ki nas je tudi podučil, da je bila prva svetovna vojna v bistvu nema. Edini ohranjeni posnetek je namreč Edisonov terenski posnetek vojnih ujetnikov na fonogramu, vsi ostali zvoki so bili posneti po njej.

Kot je po njej bil posnet tudi edini album ameriške medvojne zasedbe The Harlem Hellfires, sestavljene pretežno iz harlemčanov - afro-američanov, torej. Kanonfutra, ki ob povratku ni bil deležen nobenih ugodnosti, nobernega poveličevanja. Dve njihovi skladbi sta v Lamentu na novo zaživeli, v komadu On Patrol in No Man's Land pa slišimo celo originalen posnetek zasedbe, ki je bil narejen takoj po vojni.  V enem od bolj hudomošnih vložkov pred komadom Blixa sicer razloži, da se zgodba  te zasede konča tragično, saj je kmalu po vojni eden od članov zasedbe do smrti zabodel drugega. Vojna je pač tudi lahko vir humorja. Črnega, seveda…

O samem projektu, njegovi vsebini in uporabljenem instrumentariju sicer ne velja preveč izgubljati besed. Na uradni strani Einstürzende Neubauten je vse razloženo tako na široko in dolgo, da bi se počutil kot »kopi-pejstar« Wikipedije, če bi povzemal fragmente tega materiala. Raje se vrnem k začetnemu vprašanju. Kako lahko poslušalcu danes prenašamo sporočilo? Način, ki so si ga izbrali Einstürzende Neubauten, je gotovo eden od delujočih. Menim, da je velika glavnina razprodanega Kina Šiška doživelo sprehod skozi različna čustvena stanja – od solz do smeha, od grozote do lepote. Sporočilo je bilo jasno, interpretacija pa lastna.  Vsaj jaz sem to tako doživljal.

Resda so Einstürzende Neubauten ena od zasedb, ki jih lahko mirno uvrstim med tistih nekaj, ki so sooblikovale moje dojemanje glasbe in tudi svetovni nazor, a res je tudi, da sem do njih sploh od plošče Ende Neu, ki je bila prežeta z nekakšno pop-industrijsko naravnanostjo, tudi dokaj sumničav. In ker sem jih pred nekaj leti videl tudi na medlem koncertu v sicer zelo spremenjeni zasedbi v nam bližnjem Zagrebu, je bil ta strah še potenciran.

A že uvodne minute vso nezaupanje odplaknile… dobesedno. In le vesel sem lahko, da je Kinu Šiška uspelo pridobiti predstavo, ki naj bi bila izvedena le desetkrat. Ekskluzivnost je bila bržkone razlog tudi za to, da je bil to eden najbolj multikulturnih koncertov, ki sem jih doživel v naših krajih, saj je bil velik del publike iz tujine – celo iz Belgije, denimo. Tudi dokaj visoka cena vstopnice 32 evrov tako postane bolj sprejemljiva in razumljiva. Ne verjamem, da je kdo ta znesek dojel kot stran vržen denar, pa čeprav težko sodim, ker sem se pač znašel v kvoti obiskovalcev, ki so vstopili preko tako imenovanega »kulturnega evra«.

Če me danes vprašate, kateri koncert letos se mi je zdel najboljši, bi izbral tega. In glede na napovedano omejitev predstav, sem res vesel, da sem ga lahko bil deležen. Nobena plošča namreč ne more nadomestiti osebne izkušnje tega zvočnega spektakla. In tudi jaz sem razumel sporočilo, pa četudi prav ali narobe. Vojna je tu, med nami… le slišimo je ne več, ker je tudi danes bolj ali manj nema. Kot je bila že takrat!