12 Points Plus, Klub Cankarjevega doma, 20. 6. 2012

Prvi nastop večera je pripadel finskemu triu Elifantree. Trio ustvarja nadvse izvirno glasbo, pri kateri ne gre toliko za zabrisovanje žanrskih meja kot bolj za iskanje presežkov v točki, na kateri se vse sestavine zjedrijo. Ob Elifantree bi lahko namera pomislili na mešanico med Schneeweiß und Rosenrot, Wildbirds and Peacedrums in veliko mero neke neimenljive freejazzovske energije. Neobičajna zasedba, v kateri so bobnar, saksofonist in pevka, že kar sama spodbuja izrazno raziskovanje in spajanje posameznih žanrskih niti v novo zvočno gmoto. Ta v osnovi sestoji iz jazzovskih prijemov, premeščenih na polje popularne glasbe ali obratno, pač odvisno od tega, ali primerjamo začetek skladbe z njeno sredino ali pa nemara sredino z njenim koncem.

Z nenehnim rušenjem razmerij med obema poloma, ki ponujata hkrati odskočno desko in okvir, ustvarjajo Elifantree pravzaprav scela individualno, nadžanrsko govorico. Tako skozi potek posamezne skladbe kot tudi celotnega nastopa je bila osnova te govorice z vsakim zasukom ponovno izzvana in prevprašana, toliko bolj zaradi hote okrnjene zasedbe. Implicitno urejevalno načelo posamezne skladbe so si trije inštrumentalisti radoživo izmenjevali, tako da je v danem trenutku vsak podajal svojo interpretacijo, ki je prejšnjo postavila v povsem drugačno luč. Navdušujoča bobnarska lomljenja Tatuja Rönköja so povozila mogoče soulovski vokal Anni Elif Egecioglu ali pa s klavirjem stopila v odkrito ritmično neskladje. Iz minimalistične krhkosti pri Kate Bush navdihnjeni naslovni skladbi zadnjega albuma je trio nenehno prehajal v jazzovski sinkretizem, spet drugič pa je saksofonist Pauli Lyttinen nenadno novovalovsko smetje pometel z izbruhom v stilu Matsa Gustafssona. Presežki, ki so iz tega nastajali, so bili nepozabni.

Srednji – in po obisku tudi osrednji – del večera je pripadel slovenski pianistki Kaji Draksler in njenemu mednarodnemu Acropolis Quintetu. Njihova glasba je bila v strogem smislu tisti večer od vseh slišanih še najbolj potopljena v jazz. Skladbe z močnim poudarkom na kompleksni strukturi so se še posebej na koncertni izvedbi v posameznih pasažah prepuščale razpoloženju solista, s čimer so postali prehodi med njimi toliko bolj očitni; in to do te mere, da je marsikatera skladba delovala kot strnjena suita raznorodnih domislic, povezanih z nenadnimi obrati in sunkovitimi vzponi.

Kvintet pač sestavljajo samosvoji in prepoznavni glasovi, ki bi na trenutke lahko zazveneli tudi bolj skladno: njihov preplet sodobne klasične glasbe, bližnjevzhodnega melosa in sodobnega jazza bo gotovo še zorel. Pevka Sanem Kalfa je svoje dele izbrala premišljeno in jih tudi odpela z odprto milino, medtem ko je kitarist George Dumitriu predvsem svoje elektronske vložke plasiral nekoliko površno in pregrobo. Kaja Draksler, po drugi strani, je bila z notranjo tvarino skupinske govorice še najbolje uglašena. Njeni deli so bili odigrani z občutkom in prefinjeno, četudi nekoliko zadržano, zaradi česar so  bili presežki prihranjeni za najbolj pozorna ušesa – denimo hitrejše pasaže v drncu celotnega tropa ali pa še bolj subtilni harmonski odmiki v delih z navidez najbolj funkcionalno harmonijo.

Z razlogi, vrednimi obiskovalca včerajšnjega večera, ni mogoče razložiti opazno izpraznjenega kluba po drugem koncertu; toda britanska zasedba World Service Project je zato škrbine na stolih zapolnila toliko bolj energično in glasno in suvereno. Kvintet svojo zvočnost naslanja na jazzcorovski spoj trše rockovske zvočnosti in jazzovske svobode, kar ga približa zasedbam, kot sta Get the Blessing ali Gutbucket, obenem pa s postrockovsko odprtostjo komaj opazno krojijo svojo divjo nebrzdanost. Navezava na bolj plesno klubsko tradicijo, ki se je nekoč prav v Veliki Britaniji tako zbližala z jazzom, je bila slišna samo v enem komadu.

Kvintet, ki ga vodi pianist Dave Morecroft, je svojo glasbo dobesedno izstrelil, za kar je bil zaslužen predvsem neustavljivi bobnar Neil Blandford. Tudi njihove kompozicije so imele – skladno s temo večera – zelo razdelano strukturo, ki pa je pri World Service Projectu vseskozi prejemala enotne vsebinske poudarke in torej s svojimi premenami osveževala dano izhodišče. To je zmeraj vsebovalo veliko mero neposrednosti, ki je mestoma mejila že na agresivnost, a jo je prav strukturna kompleksnost vedno znova prizemljila. Morecroft je zvočni gmoti s klaviaturami dodajal občasne hrupne ornamente, medtem ko sta pozavnist in saksofonist namesto stalnega soliranja ali še bolj kričavega hrupa zvočno ostrino najprej ublažila, a jo nato še dodatno podčrtala.

Predfestivalski dogodek, ki je potekal pod okriljem 12 Points Plus, programa za mobilnost treh izbranih mladih jazzovskih skupin s festivala 12 Points, je bil jazzovska prevetritev, kot je še dolgo ni pričakovati. Vsaj ne v enem večeru.