Klub Cankarjevega doma, 30. 9. 2014

Kenu Vandermarku se danes spodoben program novojazzovskih koncertov težko ogne in že nekaj časa take opazke ne moremo razumeti kot zgolj sodbe okusa ali individualne naklonjenosti. V več kot deset letih, kolikor lahko na domačih odrih spremljamo njegove razne zasedbe, po mnenju pričujočega pisca že dolgo ni več prostora za kovanje v zvezde ali občudovanje talenta, saj v dolgem obdobju od čikaškega saksofonista enostavno nismo vedno doživljali razkazovanja instrumentalistove briljance. Glasbenikova kvaliteta je drugje in je prišla do izraza tudi na včerajšnjem večeru v Klubu Cankarjevega doma. 

Ta je bil napovedan kot večer ob Vandermarkovi 50-letnici, ki pa je brez pretiranega slavja obeležila njegov lik in delo predvsem skozi dokumentarni film Musician dokumentarista Daniela Krausa. Film je starejšega datuma in primarno ne izhaja toliko iz fascinacije nad določenim likom in delom, kolikor je del serije o ameriškem delavcu. S tem pa se tudi izogne različnim mistifikacijam tako glasbenikove osebe, jazzovske skupnosti ali svetovnonazorske izjemnosti, ki se občasno še drži predvsem nekaterih novinarskih diskurzov o svobodnih improviziranih godbah. Pri včerajšnji projekciji je verjetno ostalo povedno dejstvo, da se zdi za film, ki glasbenika ne intervjuja, o njem ne pripoveduje zgodbe, pač pa ga prikazuje v različnih in premišljeno odbranih momentih njegovega dela, ravno Vandermark odličen protagonist. Tudi ko smo ga na primer imeli dovolj ali preveč, ali pa nas kak njegov nastop enostavno ni navdušil, kar sicer ni običajno, mu ne bi mogli očitati mitologizacije umetniške individualnosti. Toliko danes Ken Vandermark, ki sicer kot glasbenik ne trpi pomanjkanja, a se tudi ne utaplja v brezdelju, nastopa predvsem kot križišče različnih novojazzovskih kolektivov, ne da bi to zmanjšalo njegov prispevek znotraj njih.

Temu je sledil koncert Vandermarkove bolj sveže zasedbe manjšega formata, ki je mimogrede po mnenju pisca tega teksta tudi format, v katerem se Vandermark znajde še najbolje. Koncert tria, ki je bil včeraj šele njihov drugi, je minil brez napovedi, uvodov in pojasnil, zato je bolj kot izvor njegovega glasbenega materiala izstopala predvsem igra. Recimo da klasičen trio v postavi saksofon, mlajša komponistka in izvajalka Elisabeth Harnik na klavirju ter med drugim Bulbulov bobnar Didi Kern zmore brez tematskih občih mest in se suvereno giblje v improvizacijski ekspresiji. Nekakšno posrečeno nasprotje sta včeraj znala ustvariti saksofonist s svojimi prehajanji med punktualnimi izbruhi in občasnim melodičnim fraziranjem ter bolj abstraktna igra pianistke, na drugi strani pa sta zopet Kenov občutek za občasno nekoliko bolj bučen zven in bobnarjevo lomljenje ritmov skrbela tudi za nekakšen razlomljen prosti groove. Brez izpostavljene historične refleksije, po kakršni Vandermark sicer večkrat poseže, je bil včerajšnji koncert predvsem demonstracija vešče kolektivne igre, kot tak pa tudi primerna in nepompozna počastitev dolgoletnega poznanstva s tukajšnjo publiko.