Klub CD, Ljubljana, 8. 10. 2024

Bil je torek. Za povrhu vsega pa še tisti – Cankarjev. V prostorih Kluba Cankarjevega doma se je pripravljalo na začetek novega poglavja koncertnega cikla Cankarjevi torki. Navzoči so čisto vsi z našpičenimi ušesi, še posebej pa tista z beležko v rokah, pričakovali nastopajočo, ki sliši na ime Enji.

Enji oziroma Enkhjargal Erkhembayar prihaja iz mongolskega Ulan Batorja, utrip katerega se je zrcalil od samega začetka koncerta. V mongolski prestolnici je dandanes glasbena scena dodobra razvita, a ni bilo vedno tako. V času vladanja mongolske ljudske revolucionarne stranke tja do leta 1990 je bila kakršnakoli verska oziroma duhovna vsebina tradicionalnim oblikam glasbe odvzeta, prav tako so bili malo dostopni tudi različni inštrumenti. Seveda ne moremo reči, da o zahodnih glasbah ni bilo slišati ničesar – po tihem, kljub prepovedi, se jim je uspelo prikrasti v zavest ljudi. Po prehodu v večstrankarski sistem pa se je vendarle vse spremenilo. Mongolski glasbeni tradiciji se je uspelo zasidrati globoko v sodobni glasbeni izraz posameznikov in porajati so se pričele takšne in drugačne glasbene formacije. Širjenje glasbenih obzorij mongolskih državljanov je bilo tudi za Enji ključno, saj je, zahvaljujoč bolj svobodnemu načinu dojemanja glasbe, v Ulan Batorju med drugimi potekala tudi jazzovska delavnica, ki jo je organiziral Goethe Inštitut. Glasbenica se je je udeležila in tako se ji je nasmehnil študij na konservatoriju v Münchnu, kjer živi še danes. 

Na torkovem koncertu so oder zavzeli trije glasbeniki – poleg Enji še basist River Lornig Adomeit in kitarist Philipp Schiepek. V izjemno umirjeni maniri, ki pa se je na koncu izkazala za vse prej kot dolgočasno in brez energije, so si glasbeniki prisvojili vsak svoj kotiček pod toplimi lučmi. Enji je takoj orisala okvirno podstat svoje zgodbe. V nadaljevanju jo je vse do zadnjega razpletla na nešteto posameznih niti, ki so zaobjele poslušalce. Spoznali smo se s pevkino statičnostjo, ko je z zaprtimi očmi in sklenjenimi rokami stopila na sredino odra. Kontrast njeni odsotnosti, ki je sploh ne smemo vzeti za slábo, kvečjemu za takšno, ob kateri osupneš, pa je predstavljal kitarist Schiepek. Njegovo zapestje se je brž prevesilo v gibljivo, hitro odzivno entiteto, ki je z basistom komunicirala na daljavo. V razsežnosti, ki je lebdela nekje zunaj dosega, je njegovo igranje seveda sovpadlo tudi z Enjinim glasom. To se je v prvih nekaj minutah nastopa izšlo v skoraj neopazno ujemanje z natančno določenim zapetim tonom, ki si je z zvokom kitare prostor zagotovil kot nekakšen podaljšek izpetega. 

Kot pričakovano, je največje odobravanje pri osebi s pisalom v roki vzbudil Enjin način vokaliziranja, prežet z menjavo registrov in nahajajoč se tako v visokih kot tudi nižjih oktavah. Izstopalo je predvsem pevkino zankanje glasu, ki je v ospredje porinilo tako urtiin du oziroma dolgo pesem kot tudi bogino duu, ki je krajša oblika. Čeprav se Enjino petje pogosto oklepa izučenosti v polju jazza in je v tem tudi nadvse uspešno, je še vedno najboljši trenutek izraza pri njej tisti, ki je prežet z željo po večji razširitvi pljuč, v prvi vrsti pa s poklonom mongolski tradiciji. Ob poslušanju skladbe Diary of June 9th, besedilo katere je za spremembo napisano v angleščini, smo spoznali, da nas še posebej pogreje, ko Enji skladbe izvaja v mongolskem jeziku. Morda na to vpliva na prvi posluh neizstopajoče besedilo, ki pa se, sicer ironično – saj je to jezik, ki smo ga na koncertu razumeli – porazgubi med kitaristovo in basistovo ubiranje strun. Ob dotični skladbi se izoblikuje občutek, da poslušamo koncert študentov jazza, s katerimi kakopak ni nič narobe, saj so dodobra podkovani, toda občutek, ki bi s svojo navzočnostjo presegel naučeno, je bilo zaznati le v posameznih trenutkih. To ne pomeni, da je uspešnost izvedbe upadla ali na splošno odvzela dobršen del veljave pevkinemu opusu – izpostaviti gre predvsem dejstvo, da je bilo tudi vzdušje v dvorani precej drugačno, ko je zadonel Enjin glas, akrobatsko plešoč v natančno določeni zasnovi, obogateni s prepredajočimi se razdelki pevkinega glasu, ki slavijo dom.

Slišali smo tudi kar dober poskus non sense petja v komadu Vogl, ki nas je, čisto neopazne, postavil zraven Enji na travnik, s katerega je opazovala gore, ki so bile navdih za to skladbo. Premikanje oči, ki sledijo robu vzpetin in gledajo zdaj gor, zdaj dol, se prevede v zvok, s katerim sta se poigrala tudi oba inštrumentalista. Zagotovila sta podlago, ki z zaigranimi toni pooseblja osnovanje sproti rastoče, toda vseeno izčrpne inštrumentalne enote.

Prvotna previdnost se je med koncertom razrahljala in Enji nam je ponudila vpogled tudi v ozadje nekaterih komadov. Čutiti je bilo njeno večjo sproščenost, še posebej pa je njeno uživanje ob ustvarjanju glasbe izstopalo s skladbo Zavkhan, ki je posvečena njenemu očetu. Prvič so se ji za trenutek premaknila tudi kolena, večja razgibanost pa je dosegla tudi kitarista, ki je iz bolj plašnih poskusov ubiranja strun prešel v trenutek razigranosti. V nadaljevanju je s solo komadom, prežetim z najbolj izjemnim občutkom izpovednosti, najbolj izstopalo kar nekaj taktov dolgo tresenje glasilk pevke v polju tistih najvišjih pomožnih črt notnega črtovja. Med to skladbo je basist stopil z odra in pokleknil, kot so ob poslušanju Enjitakrat pokleknile tudi vse duše navzočih. Inštrumentalista sta nasploh delovala kot stražarja njenega prostora in z njuno pomočjo se je lahko pevka popolnoma prepustila. 

Prav tako je izstopala izvedba komada Ulaan, med katero se je Enji ovila z navidezno neprepustno odejo, s katero je poudarila pomen zbližanja same s seboj, ki jo je v nadaljevanju poneslo do sprijaznjenja z življenjem v trenutku, pa naj bo to trenutek sedanjosti ali pa občutje globoko zakopanega spomina. S slednjim se je ponovno povezala s pripovedovanjem zgodbe o svojem otroštvu, ko je še živela v domači jurti in ko so starši domov s celodnevnega dela prihajali s presenetljivim zanosom za izvajanje glasbe. Družini so se tu in tam pridružili še preostali in skupaj so izvajali pesem, pri kateri je sodeloval vsak izmed prisotnih. Posameznik je podal en sam verz, ki se je v nadaljevanju nadgrajeval, in ustvarila se je včasih v nedogled trajajoča pesem. Edino pravilno je bilo, da smo se do neke mere s to prakso izvajanja spoznali tudi obiskovalci. Element sodelovanja je deloval izjemno povzdigujoče, čisto nič prisiljeno, kot se to lahko na koncertih včasih sicer pripeti, vsekakor pa je večini, z Enji na čelu, uspelo ponotranjiti prepletajoči se skupnostni duh. V sklepnem dejanju nas je nastopajoča z razprostrtimi rokami povabila k motrenju celotne bitnosti nas samih in, posnemajoč jo, smo z zaprtimi očmi tudi sami dosegli najvišjo stopnjo spokojnosti.

Instagram

Facebook

Spletna stran