Klub Gromka, 2. 2. 2015

Peščica ljubiteljev elektronskih in avant-rockovskih glasbenih ambientalij, ki se je včeraj znašla v Klubu Gromka na Metelkovi, je svoja ušesa razvajala v družbi italijanskega dvojca Father Murphy in veteranske zasedbe Ronin. Kakršnekoli vzporednice med omenjenima zasedbama je težko povleči, saj sta si v žanrskemu in performativnemu smislu povsem razhajajoči. Medtem ko je omenjeni dvojec z zamolklo zvočno morbidnostjo zapolnjeval prostor s kitarsko distorzijo in drhtečimi vzdihi obeh izvajalcev, so Ronin z impulzivnimi orientalsko-vesternjaškimi kitarskimi kompozicijami in predvidljivo ritem sekcijo razvedrili slehernega navzočega poslušalca.

Prvotno vzdušje, ki je nekako slonelo na praznini kluba in na nestrpnemu pričakovanju obiskovalcev koncerta, je morda vplivalo na zgodnjo vzajemno apatičnost publike in dvojca Father Murphy, ki ga sestavljata kitarist in vokalist Freddie Murphy in klaviaturistka in tolkalistka Chiara Lee. Odkritih tendenc po družabni vključitvi v koncertni prostor z navzočim občinstvom dvojec ni izrazil, obenem pa je bil nekoliko neprepričljiv tudi v smislu zatopljenosti v lasten kreativni svet. Fotografskemu očesu sicer prijazni in statični drži obeh izvajalcev je umanjkalo marsikaj, da bi lahko obiskovalec ne da bi se oziral stran, spremljal godbeno dogajanje. 

Glasba, ki smo ji prisluhnili, je marsikoga potisnila na rob poslušalske vzdržljivosti, saj je na trenutke vzbujala neprepričljivost v smislu izvedbene prakse. Potencial občasnih dronerskih odzvenov je bil tako denimo ogrožen z zmerno glasnostjo in jih je ponekod Freddijev vokal celo preglasil, kar je bilo v antagonističnem razmerju s pričakovanji, ki si jih je poslušalec oblikoval ob poslušanju njune studijske plošče. Glasno distorzirano gromenje so razblinile milejše efektirane zvočne strukture, ki sta jim Freddie in Chiara naposled poskušala vliti nekaj več dinamike s tolkalnimi in vokalnimi vnosi. Pred zaključkom performansa sta se očitne negotovosti izvajalca otresla s skladbo »Let Them All Fail With You«, s katero sta nase prilepila pozornost slehernega poslušalca. Pri slednji je bil poslušalcev zvočni horizont zapolnjen z nepredvidljivo izmenjavo dramatičnih krikov obeh izvajalcev, tolkalnih fragmentov in odmevov efektirane trobente.

Relativna zatemnitev odra je nastopajočima služila kot rekvizit, s katerim sta glasbo, ki jo poleg instrumentalnega noisa definira tudi tekstualna umeščenost krščanske krivde, razpustila med poslušalce. Med slednjimi je bilo na trenutke začutiti, da so si vse prej kot v distorziranih zvočnih odbojih svojo zabavo iskali drugje. K temu niti najmanj niso doprinesle vmesne tehnične težave, ki sta jih Freddie in Chiara na trenutke le s težavo prikrila. 

Posamičnim lapsusom, ki smo jih dvojcu Father Murphy bolj ali manj uspešno spregledali, se je veteranska štiričlanska zasedba Ronin spretno izognila. Na tokratnem koncertu, ki se je odvil prvič po 13 letih - od takrat, ko je zasedba prvič nastopila pri nas - so predstavili v lanskem letu izdano ploščo »Adagio Furioso«, ki je bila recenzirana tudi v včerajšnji Tolpi bumov. Utemeljitelja zasedbe in kitarista Bruna Dorella, ki je s svojo karizmatično pojavnostjo razvedril navzočo publiko, so spremljali še kitarist Christian Naldi, basist Diego Pasini in bobnar Matteo Sideri.

Setlista, ki je bila sestavljena iz pretežno novejšega studijskega repertoarja, se je kljub dinamični in progresivni strukturi skladb na trenutke izkazala kot precej enolična. Poslušalec se je skozi meglene kitarske sivine skušal prebiti s posamičnimi ulovljivimi fragmenti in z njimi prepoznavati posamične skladbe, ki jih zasedba sama, tako kot dvojec Father Murphy pred njim, pred izvedbo ni posebej imenovala.

Tisti, ki so včeraj upoštevali mit o ne-dogajanju na ponedeljkovi Metelkovi, so zamudili priložnost srečanja z legendarno avant-rockovsko zasedbo. Z dolgoletnimi izkušnjami soudejstvovanja so Ronin namreč razvili težko izmuzljiv odzven, v katerem se mešajo tako prvine psihedeličnega rocka iz sedemdesetih, trših riffov iz devetdesetih in eksoticizem nezahodnih glasbenih pasaž.

Največ pozornosti je nase preusmerjal odličen bobnar, na katerega se je poslušalčev pogled vestno vračal tudi med samo izmenjavo Brunovih in Christianovih kitarskih solaž. Iz senc neslišnega je v posamičnih skladbah, kot so »Caligula«, »Ex« in »Preacher Man«, z ulovljivimi linijami pronical tudi basist Pasini. Slednja skladba je na novi studijski plošči »Adagio Furioso« ena redkih, ki vsebuje vokal, zato smo neredki pričakovali tudi slično realizacijo. Zaključni vpad, ki denimo najbolje spominja na manifestne krike Jamesa Maynarda Keenana, vokalista pri zasedbah Tool in Puscifer, so Ronin tekom živega nastopa odvrteli na playbacku, kar je mogoče razbilo določeno mero pristnosti njihovega nastopa. Tovrstno malomarnost je bilo mogoče postaviti v kompromis s preostankom odlično izvedenih skladb, kot so »Catfish«, »Gilgamesh« in »Benevento«.